Bazen misli / Predstavljeno

Grozne mame

Ste se že kdaj znašle same doma z dojenčkom, ki se že ves vijoličast v obraz dere kot da ga pri živem telesu dajete iz kože, utihne pa samo takrat, ko med davljenjem zajame sapo? Če ste se, boste verjetno razumele, o čem govorim.

Večkrat sem naletela na mame, ki s podočnjaki do kolen tavajo po svetu, hkrati pa razlagajo, kako je vse oh in sploh popolno, kako so hvaležne za te trenutke, ker bodo otroci še prekmalu odrasli … No, zame je to bedarija. Ne poznam človeka, ki bi ob tem, ko je ravno vstal tridesetič to noč radostno vriskal in blaženo strmel v svoj podmladek in ob tem ne pomislil, da bi spremenil identiteto ter se odselil v Timbuktu. Med enim izmed Julijinih histeričnih izpadov ob pogledu na jošk sem se z njo v naročju eno uro sprehajala v temi, ji nežno ššš-kala, jo božala, poskušala podojit… pa nič ni pomagalo. Drla se je z jakostjo približno petdesetih vrtalnih strojev in kljub temu, da sem se v mislih poskušala preselit na kakšno oddaljeno plažo, je bilo vsega pač preveč. Bila sem na robu histerije in v tistem trenutku sem jo morala dat iz rok, če ne, bi čez balkon letela ena ali druga (brez skrbi, ne bo končala na drugi strani ograje 😉 ). Ja, toliko o groznih mamah.

Vmes se je seveda pomirila tudi ona in ko mi jo je Jaka predal nazaj, so se ji usta razlezla v najlepši nasmeh na tem svetu, jaz pa sem se počutila kot najslabši človek na svetu. Tako sram me je postalo, da mi je šla pred nekaj minutami lahko neizmerno na živce, da sem jo še pol ure stiskala k sebi in upala, da mi oprosti te grde, čeprav neizrečene misli. Ko se kasneje posula s pepelom in svojo sramoto zaupala prijateljicam, ki imajo otroke, sem ugotovila, da ima čisto vsaka na zalogi kakšno podobno zgodbico. Kako je to možno, če pa vsepovsod vidimo brezhibne slike super mamic, ki en teden po porodu izgledajo, kot da so ravno zakorakale z modne revije Victoria’s secret, hkrati pa še kuhajo in meditirajo? Ko rolaš navzdol po Instagramu, nikjer ni videti razvlečenih majic za dojenje, mam na robu joka in tulečih dojenčkov.

Zakaj imamo ženske tak kompleks cankarjanske matere in ves čas stremimo k popolnosti? Ne dovolimo si trenutkov šibkosti, nepospravljenega stanovanja, časa zase, še najmanj pa si drznemo priznati, da nismo popolne mame in žene. Ker je lažje pokritizirati mamo, ki se neuspešno trudi umiriti trmastega petletnika sredi nakupovalnega središča, kot pa na glas izreči, da smo dale otroku risanko, samo da bi se lahko v miru obule.

Ko si bomo odkrito priznale, da smo vse na trenutke grozne mame, bo na svetu veliko manj poporodnih depresij in več srečnih otrok. Ker imajo tudi super mame pravico, da se zjokajo v kopalnici 🙂

4 komentarji

  • Galja
    21. novembra, 2017 at 08:06

    Word! ✌

    Odgovori
  • Kaja
    21. novembra, 2017 at 12:14

    Podpisem!

    Odgovori
  • Anamarija
    21. novembra, 2017 at 21:06

    ???????

    Odgovori
  • Kristina
    4. decembra, 2017 at 11:36

    Bravo?! Popolnoma razumem, prvič imela dvojčke, sedaj še eno princesko in vsekakor je bil (prdvsem v prvi rundi), velikokrat scenarij, kot v kakšnem “horor muviju”. In nikoli me ni bilo sram to tudi priznati, ker to je pač življenje, ki je včasih tudi vse prej, kot pa “instagram popolno” ? Mame, zaploskajmo si! Pozdravcek❤️

    Odgovori

Oddajte komentar

To spletno mesto uporablja Akismet za zmanjšanje neželene pošte. Preberite, kako se obdelujejo vaši komentarji .