Vse odkar sem objavila prvi video Julije na novem kolesu – takšnem čisto pravem, brez pomožnih kolesc, me je ogromno mamic spraševalo, kako nam je to uspelo pri tako majhnemu otroku. Ona je samostojno speljala pri dobrih dveh letih in pol, kar je verjetno res kar hitro, ampak za moje pojme samo logična posledica vseh predhodnih vragolij na kolesih, ki jih je izvajala v preteklosti.
Svojega prvega poganjalca, trokolesni Kinderfeets Tiny Tot, je dobila za prvi rojstni dan, ko ni še niti hodila. Bolj za šalo kot za res smo jo posadili nanj in voila: punca je speljala! Ne samo, da se je z njim premikala, še preden je naredila prve samostojne korake je že obvladala zavijanje, vzvratno vožnjo, zaviranje… tako da so naše vožnje z vozičkom kmalu za tem zamenjali sprehodi, kjer se je dejansko razmigala, hkrati pa smo lahko naredili malo večje razdalje.
Ker se sama navdušujem nad lesenimi igračami, sploh pa s takimi, ki imajo že na prvi pogled neko “dušo”, sem največja fenica Kinderfeetsovih izdelkov, saj so vsi izdelani ročno na Nizozemskem (vsi vemo, da so tam največji navdušenci nad kolesi, ne? ;), vsi njihovi poganjalci so ergonomsko oblikovani in zagotavljajo optimalno sedenje, hkrati pa resnično eko izbira: gume imajo biorazgradljive pnevmatike, les je iz trajnostno pridelanega lesa, pridobljenega iz obnovljivih virov, celo embalaža je iz recikliranega papirja! #ThumbsUp
Kasneje je Julijinega Tiny Tota nadomestil Tiny Tot Plus, večji brat, ki se ga brez težav kasneje predela v poganjalčka na dveh kolesih in ga sama vedno svetujem tudi kot darilo za prvi rojstni dan za otroke, ki so že v osnovi malce večji od vrstnikov (pri Tristanu smo recimo kar preskočili Tiny Tota in takoj kupili Plus verzijo), saj se da velikost brez težav prilagajati tako, da otroka spremlja tudi po več let. Večkrat sem že dobila vprašanja mamic, kako, da se pri nas z nogicami ne butata v prečko in če je morda njihov otrok že prevelik za tovrstnega poganjalčka – če ni starejši od 3. let skoraj zagotovo ni težava v tem, ampak se le ta ponavadi skriva v napačni “taktiki”, položaju sedenja ali pa napačno nastavljeni višina sedežka. Lani je Julijina vrstnica dobila za drugi rojstni dan Tiny Tota Plus, ki so ga takoj nastavili na najvišjo stopnjo, saj je dejansko z nogicami lepo dosegla tla, nato pa je obtičal v predsobi, ker se je punčka stalno zadevala z nogicami in so bili prepričani, da je preprosto prevelika in zanj že objavili oglas. Šele, ko smo se po naključju skupaj odpravili na sprehod in primerjali, smo ugotovili, da ima Julija sedišče vsaj tri stopnje nižje, ko se je malce spustilo sedež pa je tudi Fiona speljala brez težav in poganjalčka osvojila v pol ure!
Zdaj ima Julija na morju še zadnjo, največjo verzijo Kinderfeetsovih poganjalcev, Classica, ki je že v osnovi dvokolesnik in namenjen malce starejšim otrokom. Meni se zdi vrhunski, saj ima res ogromna, mehka kolesa, s katerimi se brez težav pelje tudi po tistih velikih kamnih starih obmorskih mestec, hkrati pa na mestu, kjer so pri klasičnih kolesih pedala, še dve “polički” za nogice. Zakaj sta zakon? Za test, ki ga jaz svetujem vsaki, ki me vpraša, kdaj bi jaz svetovala nakup pravega kolesa – ko se otrok enkrat spušča po klančku navzdol tako, da ima noge v zraku in brez težav prepelje neko razdaljo izključno z držanjem ravnotežja, je samo še vprašanje časa, kdaj bo temu dodal pedaliranje.
Ko danes razmišljam za nazaj se dejansko ne spomnim, da bi sploh kateri otrok v mojih časih speljal kolo brez pomožnih kolesc, danes pa je to vse bolj ustaljena praksa, čeprav marsikateri strokovnjak trdi, da so otroci iz generacije v generacijo manj fizično spretni. Za moje pojme je to posledica vse bolj razširjene uporabe poganjalčkov, ki že malim otrokom pomagajo pri razvoju ravnotežja, osnove, ki je potrebna za to, da ji lahko te mali možgančki nato dodajo še vrtenje pedal. Sreča in ponos, ko enkrat speljejo sami, kot “taveliki”, pa sta nekaj najlepšega in najboljšega za njihovo samozavest <3
L. <3
Ni komentarjev