“Tebi pa res vse uspeva z levo roko!”
Take stavke slišim vsak dan, pa se mi zdi, kot da se nekdo iz mene dela norca, ko ravno sedim kot kup nesreče ob 12h še v pižami, prekrita s skrivnostnimi madeži, podočnjaki do kolen in se ravno spravljam delat s prazno glavo. Imam dva otroka, mlajša od dveh let in čisto iskreno, na trenutke se počutim, kot da je čezme zapeljal tovornjak, dal v rikverc in ponovil vajo.
Tristan je dojenček, ki čez dan ne spi. Ne vem, od kje mu taka supersonična moč, ampak oči zapre samo, ko rahlo drema, pa še to v 80% dosežem samo tako, da ima v ustih zizo, spanec, ki traja več kot uro pa je zame znanstvena fantastika in mi uspe mogoče enkrat dnevno. Kar šok po dojenčici, ki je cele dneve spala tako trdno, da smo jo morali za slikanje za osebni dokument po obrazu brisati z mokro krpo, da je vsaj za trenutek odprla oči, ne? Zraven Julija poplesuje, mi kaže knjigice, odpira omare ob obveznem “mama, mama, maaama” in seveda pričakuje, da bom vse to spremljala s stoječimi ovacijami in sodelovala, meni pa oči lezejo skupaj in marsikdaj samo odštevam do tega, da bo ura 7.30 in bo šla končno spat. Če želim nameniti nekaj trenutkov samo njej in Tristana odložiti pri Jaku sledi jok v roku treh minut ko ugotovi, da je mama duda ušla iz radarja in tako sem že večkrat pomislila, koliko lažje bi bilo, če bi mu dala adaptirano mleko in dudo. Kar me pripelje do naslednje točke: krivde. Ob takih mislih se počutim grozno, kot da si sploh ne zaslužim imeti otrok, ona mi samo želi pokazati svoje zaklade, on je še čisto nebogljen, obema sem zaenkrat še praktično cel svet, jaz pa plavam nekje med novorojenčkom in malčico, ki me vsak na svoj način še kako potrebujeta. Hkrati se mi nabirajo neodgovorjeni klici, maili, perilo, kup dela, jem pa takrat, ko imam prosto vsaj eno roko, torej praktično nikoli. “Ja kako je možno, da si tako hitro izgubila kilograme po porodu?!” Evo, takole, če katera rabi recept za dieto ?
Da ne bom tako črnogleda, večinoma sem kljub vsemu temu izjemno srečna in ni trenutka, ko bi menjala za karkoli na svetu (ajde, za eno popoldne v Dubaju z Aperolom v roki ??) – ampak danes je zunaj dež, imam grozno migreno, Tristana so celo noč zvijali krči in je rovaril na 15 minut, ljudje mi grejo na živce, Juliji pa rastejo trojke, zato si vzamem pravico malo pojamrat. Predvsem zato, da boste vse, ki gledate moje lepe slike in storyje vedele, da niste edine, ki imate slab dan, da se ne sprašujete samo ve, če ste slabe mame in da otroci blogerjev niso samo nasmejani in zlati. Fotkamo pač tapospravljen konec, trenutke, ko otroci ravno spijo in sebe do vratu oziroma do tam, kjer se tisti dan pač uspemo očediti. Ker je internet poln popolnih ljudi, mam, žena, hkrati pa depresivnih posameznikov, ki si na glas ne upajo priznati, da imajo kdaj tudi neinstagramabilne trenutke.
Zato ja, danes mi je dovoljeno jamranje, jutri pa je nov dan ?
L. ❤️
Ni komentarjev