… in nato so bili štirje, II. del

Jaka zavije na hitro cesto proti Kranju, jaz pa v glavi premlevam možne scenarije. Prvi, meni najverjetnejši je, da me bodo za pol ure priklopili na CTG, ki bo sicer kazal rahlo valovanje, na samem pregledu pa se bo nato pokazalo, da sem še svetlobna leta od poroda ali drugi, v katerem se nekaj čisto zares dogaja, kar pomeni, da je možnih razpletov pravzaprav ogromno.

Če dejansko rojevam… bodo delali urgentni CR, bo tokrat v spinalni ali lokalni anesteziji, bodo želeli, da poskusimo naravno, kaj če se v tem primeru raztrgam, kaj če se bom spet 16 ur mučila, pa na koncu ne bom zmogla, kaj če je z otrokom kaj narobe, da si tako želi ven? Jaka je ob pogledu na moj obupan izraz v kombinaciji z obešanjem po ročki nad glavo in kotaljenjem po sedežu stopi na gas in prižge vse štiri. “A se ti hecaš, a se moraš it ravno zdajle Need4Speed, da bom še bolj v krču kot sem itak?!” Sledi 5 minutno pričkanje, ali je to res nujno potrebno ali preveč gleda filme, medtem pa se pripeljeva do kranjske porodnišnice (in seveda zgrešiva vhod, zato se odpeljeva še en krog ?), kjer naju v prazni avli sprejme varnostnik in pošlje v drugo nadstropje. Ob sprejemu Jaka počaka zunaj, jaz pa se slečem od pasu navzdol, zlezem na mizo kjer me priklopijo na CTG, odgovarjam na osnovna vprašanja in čakam na razsodbo.

Babica si nadene gumijaste rokavice, potipa: “oh, pa tole je super!” Itak, vse lepo zaprto, jaz pa sem šla izgubljat dragoceni čas, ker sem se pustila prepričat, me prešine, ona pa nadaljuje: “Konkretnih 5 centimetrov ste odprti, brez porcije, mehur se krasno boči, popadke imate na 2 minutki… tole bo en super porod!”.

Aaaam, kaj? Kakšen porod? Jaz imam v torek termin, ne danes, danes moram razpakirat škatle! Od Julije se sploh nisem primerno poslovila, kaj pa, če bo zdaj mislila, da sem jo kar pustila zaradi drugega dojenčka? Zagrabila me je grozna panika, saj mi je prijazna sestra v kombinaciji dr. Gregoračem začela razlagati prednosti vaginalnega poroda, jaz pa sem imela v glavi samo tisto megleno sliko prve izkušnje, potiskanja v prazno, obupa, zadrogiranih dni po anesteziji, težave z mlekom, bolečine, igle… Medtem, ko je skočila ven po obrazce, hitro napišem SMS Jaku, ki je čakal pred vrati. “Jaka, rodila bom”. V trenutku dobim nazaj odgovor, sem ga pričakovala, naj se nikakor ne pustim prepričat v naravni porod in da mi pripada carski rez, ne novo mučenje. Tako se znajdem še v hujši dilemi: možnost naravnega poroda, ki sem si jo tako neizmerno želela, jo vmes že čisto ovrgla in se psihično pripravila na poseg ali “varnejšo” varianto, carski rez? Sestra se je medtem vrnila in mi podala par strani dolgo soglasje za VBAC, kjer so bili na dolgo in široko opisani možni zapleti in prednosti pri vaginalnemu rojstvu po CR. Na črke se sploh nisem mogla osredotočiti, saj sem imela občutek, da mi bo glava počila od vseh misli, zato sem vdihnila in jo vprašala, kaj mi svetuje kot ženska ženski, kot strokovnjakinja, ki dnevno v praksi vidi takšne situacije, brez tolmačenja statistik in grafov.

Ne vem, ali je bilo zame takrat tako odločilno prepričanje v njenem glasu, morda dejstvo, da sem pred sabo videla nove razsežnosti zaradi tako napredovanega poroda, upanje na tisto magično izkušnjo, ki jo ženske opisujejo ali pa to, da sem si predstavljala stiskanje z obema otrokoma po prihodu domov, brez razrezanega trebuha – vso tisto birokracijo sem zaprla in papirje obrnila na zadnjo stran k podpisu. Tokrat mi bo uspelo, vem da mi bo, mora! Vedno sem verjela v neko višjo silo in očitno mi najin fantek sporoča, da moja ideja o carskem rezu ni prava in najmanj, kar mu dolgujem je to, da mu dam priložnost ter vsaj poskusim.

Podajo mi haljo in me pospremijo v porodno sobo, kjer se prejšnja babica od mene poslovi, saj je ravno predajala izmeno, predstavi se mi Lea, prijazna, mlada punca in razloži, da mi zdravnik in anesteziolog toplo svetujeta epiduralno, saj je moje telo padlo v nekakšen krč zaradi šoka, kar bo oteževalo nadaljnje odpiranje. Zaradi slabe prve izkušnje sem jo sprva takoj zavrnila, saj nikakor nisem želela spet pristati na točki, ko me bo od cilja ločilo še tako malo, pa bo na koncu vse zaman, nato pa mi anesteziologinja razloži, da imajo najsodobnejšo napravo, kjer s pritiskom na gumb sam nadzoruješ, kako močno želiš in da bodo začeli z najmanjšo možno dozo. Popadki so začenjali vse bolj boleti in tako sem le pristala, v predel hrbtenice so mi dali lokalni anestetik, nato pa pričeli z vstavljanjem kanala za epiduralno. Vse skupaj je bilo praktično neboleče, veliko bolj me je motil kanal v roki in kmalu sem začutila, da je bolečina padla iz dobrih 8 na 3 na lestvici od 1-10, pa tudi krajši čas sem čutila sam popadek. Še vedno sem vedela, kdaj prihaja, nikakor pa ni bilo več hudo, celo smejala sem se vmes in z babico in Jakom debatirala o tem, kako bo smešno, če bo imel mali polno glavo las medtem, ko je Juliji komaj pognal puhek. Ob naslednjem pregledu sem že komaj čakala, da mi pove napredek, saj se mi je zdelo, da sem se popolnoma predala situaciji, popadke sem predihovala po navodilih in res z mislimi sproščala medenični predel, naenkrat sem bila polna energije in čisto pripravljena na akcijo!

Babica Lea me opozori, da bo malo neprijetno, saj mora pogledati, kako odprta sem, pokrčim kolena… “Bravo, to smo čakali, 9-10 centimetrov in skoraj je že čas, da začnemo s potiskanjem!”

… se nadaljuje!

L. ❤️