Bazen misli / Predstavljeno

Dojenje in druge pravljice

Tale blog pišem v času, ko sem se končno sprijaznila, da mi (tokrat) ni namenjeno biti ena izmed tistih, ki brezskrbno dojijo otroke vse do 3. leta. Pa ne da bi si to želela, osebno se mi zdi otrok prestar za na joško takrat, ko zna sam povedat da jo hoče 😉

Po carskem rezu Julije nisem dobila na prsi, tako kot je to ustaljena praksa pri normalnem porodu, posledično pa tudi mleka prve štiri dni praktično ni bilo. Ko je reva tretjo noč neutolažljivo jokala v porodnišnici, mi je moja draga cimra Ingrid, ki je imela že takrat dovolj mleka, da bi podojila cel B oddelek porodnega bloka, plaho predlagala dodatek. V trenutku, ko je spila tistih 40 mililitrov adaptiranega mleka, je blaženo zaspala, jaz pa sem ostala z mešanimi občutki. Srečna, ker sem končno odkrila vzrok njenega joka in žalostna, ker je osnovna želja vsake mame, da nahrani svojega otroka. Ko ugotoviš, da mleka ni, se počutiš, kot da si pogrnil na testu in naenkrat se počutiš kot slaba mama, ker tega tvoje telo pač ne zmore.

Peti dan pa je sledil naval mleka, bilo ga je toliko, da ga Julija, še vsa omotična od poroda, nikakor ni uspela sproti pojesti, posledično pa sem dobila hud mastitis, ki ga je spremljala vročina nad 39 stopinj in grozljive bolečine. Ko je prišel čas, da jo podojim v triaži porodnišnice, sem se od hudega grizla v pest in jokala. Sledili so antibiotiki, oteklina je izginila, po koncu jemanja pa spet od začetka. Mrzlica, vročina, antibiotiki, črpanje. Ves čas sem trmasto vztrajala pri svojem in kljub temu nadaljevala z dojenjem tudi v trenutkih, ko sem bila izžeta kot cunja.

Končno nama je lepo steklo in prva posvetovalnica je pokazala, da je izključno z dojenjem v prvem mesecu pridobila 1300 g. Kako sem bila tisti trenutek ponosna sama nase! Tako sva nadaljevali še kak mesec, nato pa šok … v drugem mesecu je pridobila le 120 g v treh tednih. Vedela sem, da dosti poliva, ampak toliko, da očitno stradam lastnega otroka? Pediatrinja je predlagala dodatek proti polivanju in tisti večer sem prvič dodala 40 mililitrov po steklenički, ki naj bi preprečevala sesalno zmedo. Moj mali požeruhek je seveda vse spil na eks in to je v moji glavi samo potrdilo strahove, da očitno pri meni ne dobi dovolj. Začela sem ji dodajati vsak večer, nato pa se je pred dvema tednoma zgodilo to, česar sem se bala. Julija se je začela upirati dojenju, saj je dojela, da se pri steklenički praktično ne rabi potrudit, pa vseeno teče. Iz začetnega odrivanja in obračanja stran sva prišli do točke, ko se je bila pripravljena dret 45 minut, nato je od izčrpanosti zaspala, ko se je prebudila pa je spet sledil histeričen jok vse dokler se nisem predala in ji dala stekleničke.

Trenutno se doji samo še dvakrat dnevno, zjutraj in pred spanjem, ko jo ujamem tako zaspano, da sploh ne dojame. Kljub temu, da sem si ves čas govorila, da to ni nič takšnega, da je ogromno otrok zraslo na adaptiranem mleku, pa jim nič ne manjka, sem se vseeno počutila grozno. Lahko sem tolažila druge, ko pa sem sama prišla do te točke, je bil občutek vseeno vse prej kot lep. Hkrati pa sem ob tem ugotovila, da je veliko boljše volje, jaz pa veliko manj živčna, odkar sem se sprijaznila s položajem in si priznala, da mi očitno pač ni usojeno to opevano pravljično dojenje, saj so bile te najine “borbe” psihično neizmerno naporne. Zdaj uživava svoj skupni čas, se igrava, smejiva in ne postaneva živčni razvalini v trenutku, ko nastopi čas za hranjenje.

Ko potegnem črto vem, da sem dala vse od sebe, vendar pa čez nekatere stvari preprosto ne moreš in upam, si bodo ljudje končno nehali jemati pravico, da sodijo mame glede na način prehranjevanja. Ker je zame dobra vsaka mama, ki nahrani svojega otroka, pa naj bo to s stekleničko ali pa z zizo.

16 komentarjev

  • Tina
    3. decembra, 2017 at 23:43

    Super sta! Pri meni je že bilo tako, da sama nisem mogla odločat in planirat o vsem in je hčerkica sama povedala (na jokajoč način) kako, kdaj in kaj bo jedla. Zdaj vidim da je tako prav, vsakemu otročku paše po svoje in je včasih res mučno ko naj bi bile nekatere stvari obvezne in nujne s strani drugih. Edino pomembno je da ste zdravi in da se imate radi. Uživajte še naprej!

    Odgovori
    • admin
      4. decembra, 2017 at 21:41

      Ja, nekateri imajo izrazito močno voljo in se nikakor ne dajo premaknit – pri nama sem na koncu vedno popustila jaz. Hvala enako! <3

      Odgovori
  • Ajda
    4. decembra, 2017 at 00:55

    Ja, moja izkušnja je podobna. Že ko sem bila noseča, je bila moja največja želja, da bom vsaj 6. mesecev izključno dojila…ampak v praksi je bilo vse drugače. Sploh nisem dobila navala mleka, ne glede na to koliko sem jo pristavljala, koliko tekočine sem popila, pojedla lactil tablet, grškega sena in vsega ostalega, kar sem probala….Ko sva se samo dojili sva bili nesrečni obe. Ona, ker je bila lačna, jaz zaradi tega ker ji nisem mogla dati dovolj hrane. Že kmalu je začela dobivati dodatek in ja…kasneje pa ista zgodba kot pri vama…zdaj (stara je 3 mesece) se dojiva večinoma samo ponoči, ko itak napol spi in se samo avtomatično priklopi…redko nama uspe čez dan, ker ponavadi ko ji pokažem joško se začne histerično dret… Še vedno se trudim da bi se čez dan dojili, ampak je kar psihično utrujajoče. Včasih uspe, včasih ne. Tudi sama sem se že skoraj sprijaznila, da najino dojenje ne bo več dolgo trajalo. Sem kar malo žalostna, ker drugače res rada dojim. Ampak tako pač je, otroci zrastejo ne glede na to ali se dojijo ali ne….tudi sama sem zrasla na adaptiranem mleku. Konec koncev je pomembno zgolj to, da smo zdravi! ❤️ In ja v zadnjem odstavku se popolnoma strinjam s tabo in tudi jaz upam da si bodo ljudje nehali jemati pravico, da lahko sodijo mame glede na način prehranjevanja njihovih otrok. Zdi se mi, da je danes to obsojanje preseglo meje, postalo neznosno in škodljivo. Najbolj boli, da res daš vse od sebe, veliko tudi prejokaš zaradi tega, ker ti ves trud ni prinesel rezultatov…potem ti pa nekdo reče, da se nisi dovolj trudila.

    Odgovori
    • admin
      4. decembra, 2017 at 21:44

      Jaz sem se še pred porod oborožila s knjigo Deset P-jev za uspešno dojenje in s samim pristavljanjem dejansko nisem imela težav, torej mi je teorija štimala, samo pri praksi se je zataknilo. Večina otrok bi cele dneve visela na joški, moja pa je enaka kot tvoja, samo da jo pogleda in rata histerična. Sto otrok, dvesto ziz in nemogoče je, da bi bili vsi delani po istem kopitu. Važno, da smo ugotovile, kako jih osrečiti, pa tudi če to pomeni z AM 😉 <3

      Odgovori
  • Lili
    4. decembra, 2017 at 08:36

    Super blog in super zapisi…vedno čakam na nove objave in ga na vsake par dni pogledam “just in case”:))

    Žal se pri nas (kljub trudu) verjetno obeta nekaj podobnega…Morda lahko napišeš kaj več o vsem skupaj, ker me je tega kar malo strah? Torej, kako to izpeljat logistično (ali in kako greti vodo, kako je s tem na poti, kam dati dodatek, kako je tam z vodo, ali se voda prekuhava), katero stekleničko naj kupim (če sploh rabim kaj posebnega) in kakšen naj bo cucelj, ali kupiti stelirizator, kateri dodatek uporabljati, torej kateri je najboljši…jooooj, koliko vprašanj:))

    Hvala, pa super mami si!

    L.

    Odgovori
    • admin
      4. decembra, 2017 at 21:47

      Oh hvala <3 Bom pripravila blog, kjer bom opisala kako sem si jaz poenostavila zadevo. Na začetku se mi je zdelo noro naporno in priprava flaške mi je vzela ogrooomno časa, zdaj pa sem tako natrenirana, da imam vse skupaj opravljeno veliko hitreje, kot če bi podojila. Če boš rabila kakšno informacijo pred tem, pa mi kar piši na Instagram! 🙂

      Odgovori
  • **
    4. decembra, 2017 at 09:29

    Hm… Kako te razumem. Prvega otroka nisem dojila ker enostavno ni slo…
    No sedaj se trudim na vse pretege in nekako mi ratuje ze 4 mesec. Ceprav isto moja princeska ni dobivala dovolj na tezi in sem po nasvetu pediatrinje pričela dodajat. Zaenkrat se ne zavraca dojke. Sem pa skos v strahu če bo, kdaj bo itd…
    Je pa res, da ko sem prvic dala flasko sem kar jokala zraven:)
    Imam pa aventovo in 1 luknjico da se kar malo pomatra – isto kot na dojki!
    Poznam te obcutke – po drugi strani pa, a ni najbolj pomembno da je otrok sit in zadovoljen?

    Odgovori
    • Lili
      4. decembra, 2017 at 12:01

      Točno tako! Gre za otroka in če se mama trudi 4 mesece z dojenjem pa ne gre, ker otrok zavrača dojko…je najlažje pametovat, da je kriva ona, ker “se ji pač ne da potrudit”. Srečne so tiste, ki (lahko) dojijo, ampak nekaterim pač ne gre…in vse take se prekleto trudijo, da bi šlo. Zato nima nobena “srečnica” nobene pravice obsojat takih mam…

      Odgovori
    • admin
      4. decembra, 2017 at 21:49

      Se mi zdi, da na koncu sama steklenička niti ne igra vloge, jaz sem imela od samega začetka Mimijumi in Medelo, pa sem vseeno pristala kjer sem… po moje je bolj odvisno od otroka. Želim vama vso srečo, upam, da vama uspe vsaj še malo potegnit. Če pa ne, pa tako kot praviš – važno, da so siti in zadovoljni! 🙂

      Odgovori
  • MM
    4. decembra, 2017 at 11:07

    Zivjo Lara, rada prebiram tvoj blog, ker je moj soncek star priblizno isto kot Julija in smo tako z vsako tvojo objavo tudi mi skoraj povsem na istem z vsem kar se dogaja 🙂 tole je moja izkusnja. Prav tako sem tudi jaz rodila sredi septembra s cr, vendar pa sva z malim imela tezave s hranjenjem ze od vsega zacetka… pri nama se je zacelo ze s samim pristavljanjem. Nikakor ni in ni slo, tudi z nastavki ne. To je bilo histericno dretje, neutolazljiv jok, odrivanje, brcanje, mahanje z rokami. Bilo me je sram v porodnisnici pred vsemi, ker mi ni uspelo nahraniti svojega otroka, medtem ko sta obe “cimri” to poceli s tako lahkoto. Njuna otroka v treh dneh niti enkrat nista zajokala, medtem ko se je moj revcek zaradi lakote zvijal od bolecin. Najbolj osnovne potrebe, ki jo vsak otrok potrebuje, pri njemu nisem uspela zadovoljiti. Vendar nama vseeno ni in ni slo. In vse to kljub temu, da sem imela naval mleka ze drugi dan. Moj otrok se je dojenju na polno upiral. Vsakic, ko se je blizala ura hranjenja, me je postalo strah kaksna drama bo spet. Tako sem tudi jaz najprej dneve prezivljala z dodatki. Nato pa sta tretji dan ti dve sostanovalki odsli, jaz sem pa v sobo dobila drugo mamico, ki je bila v porodnisnici ze dva tedna in mi je predlagala naj si mleko nacrpam kot je to pocela ona. Povsem sem bila zacudena, zakaj mi tega ni predlagal kdo od osebja, saj so bili prica najinim borbam, ko so nama tudi oni skusali pomagati, da bi dojenje steklo, videli so mojo povsem premoceno haljo od mleka in sestradanega otroka, sama pa kot novopecena mamica seveda sploh nisem vedela, da imam tudi to opcijo v porodnisnici. Tako sem se v porodnisnic prvic priklopila na napravo in iz prsi nacrpala prvi deciliter mleka in ga ponudila malemu, ki ga je hvalezno spil na mah. In tako je tudi ostalo in traja ze skoraj 3 mesece. Crpanje, crpanje, crpanje… Po mastitisu, ki se je potem vrnil se dvakrat, neprestanih bolecinah zaradi krvavih bradavic in dvojnemu delu, ki ga porabim za to da si mleko nacrpam in nato se nahranim otroka, se vedno vztrajam. Vcasih se vprasam ali mi je to res potrebno, ali nebi raje presaltala na adaptirano mleko in si olajsala vse skupaj, vendar me neka nevidna sila se kar vlece, da ne obupam. Najvecje zadovoljstvo pa mi da to, da kljub vsem zacetnim tezavam, moj srcek lepo napreduje, vsak mesec pridobi vec kot 1kg in je izredno zadovoljen otrok. S tem je poplacan ves trud in ure garanja. Tako dobim potrdilo, da le nisem odpovedala na celi crti. Mislim da mamice premalo govorimo o vseh tezavah, ki jih prinese materinstvo. Ni vse samo popolna pravljica. Bolj moramo stopiti skupaj in se pogovarjati o tezavah, da se ve da nismo same in da obstaja ogromno podobnih taksnih in drugacnih zgodb. Lep dan 🙂

    Odgovori
    • admin
      4. decembra, 2017 at 21:52

      Bravo za trud!! <3 Jaz sem imela drugo težavo, mleka za izvoz, načrpati pa nisem uspela niti 60ml, torej je ta rešitev odpadla... Poznam pa tudi občutek, ko se otrok NOČE dojit, pa čeprav se mi je zdelo nemogoče, da lahko tako majhen dojenček tako močno izrazi svojo voljo in se ne da premaknit. Upam, da vama uspe čim dlje!

      Odgovori
  • Eva
    4. decembra, 2017 at 20:35

    Pozdravljene mamice 🙂
    No, jaz pa sem ena tistih srečnic, ki so od začetka dojile brez najmanjšega problema, moja mala je že od začetka tako lepo sesala, da kreme za bradavice še odprla nisem, mleka pa je po 15 mesecih dojenja še zmeram na pretek. In v moji glavi je prvih 6 mesecev vladala misel, da otroka je pa res lahko nafutrat.. In je prišlo uvajanje goste hrane. Pri 15 mesecih, ko bi mogla mala pojesti ze celo kosilo, se boriva za vsako zlicko, ce poje 10 zlick, je to zanjo ze ogromno. Pride dan, ko ust za gosto hrano sploh ne odpre. In poslusam ocitke, da ne je, ker se prevec doji. In sva probale biti brez dojenja cez dan – rezultat, dretje cel dan, goste hrane pa vseeno ni pojedla nic vec. H sreci ji teza vseeno lepo napreduje.
    Vsaka mama se trudi in dela kar verjame, da je najbolse za svojega otroka – drugi pa bi mogli svoja mnenja zadrzati zase 😉
    Super blog!

    Odgovori
    • admin
      4. decembra, 2017 at 21:55

      Ja, vsaka na svoj način se trudimo in borimo… je pa vsak dan poplačano, ko se siti in zadovoljni nasmejijo, ne? Pa naj bo to z materinim mlekom, AM ali pa gosto hrano! 🙂

      Odgovori
    • Sanja
      5. decembra, 2017 at 23:56

      Draga moja pri 15mes bi mogla ze vse obroke imet,zizo pa za pocrklat…
      Vsi zrastejo z zizo al pa brez. Zivi zdravi in siti :).

      Odgovori
      • Eva
        8. decembra, 2017 at 22:33

        Pozdravljena, nevem zakaj se čutiš poklicano soditi nekaj, česar ne poznaš. Tut js sm bla prej pametna, kok je lahko biti starš.. Pa ne gre vse zmeri čist u izi. In kaj točno mi predlagaš? Ker sva probala vse mogoče recepte za otroke in za odrasle z interneta, vseh mogočih knjig, pa recepte babic in prababic, mala več kot 10 žlic ne poje. In se lahko postaviš na glavo, tudi po 2 uri sva že jedli kosilo, pa jo je futrala babica, pa teta, pa patronažna.. In nikomur ni uspelo kej več. In odgovor pediatrinje? Dokler ji gre teža gor, ima ok kri, se normalno razvija, naj se pa pač doji, če to potrebuje. Časa za gosto hrano je še dovolj. Resnično upam, da kdaj ne boš v enaki situaciji – ker res ni lahko. Sploh, ko pametujejo tujci 😉

        Odgovori
        • Sanja
          7. januarja, 2018 at 21:09

          Ce cutis da sodim pa tud prav. Mleka bos mela na pretek dokler jo bos dojila. 2sem dala gor brez tezav. Moj nasvet ni zlonameren,zarad mene jo lahko dojis do njene poroke. Spomni se name,ko bo sla pika u vrtec! Pa srecno in zdravo zelim!

          Odgovori

Oddajte komentar

To spletno mesto uporablja Akismet za zmanjšanje neželene pošte. Preberite, kako se obdelujejo vaši komentarji .