Kako je že rekel Forrest Gump? Življenje je kot bomboniera, nikoli ne veš, kaj boš dobil.
Svojo drugo porodno zgodbo tokrat pišem prekmalu po vseh merilih: dosti pred PDP-jem in nekaj dni pred predvidenim carskim rezom… kot pa sem se naučila ob obeh svojih otrocih (ja, DVA imam, še zdaj ne dojemam!! ?), so stvari, na katere pač nimaš vpliva in se zgodijo točno takrat, ko so ti namenjene.
Najin Tristan bi moral na svet priti z dogovorjenim carskim rezom, na katerega bi prišla v torek, 18.12. ob 6h zjutraj v Postojnsko porodnišnico, kjer bi me čakala moja ginekologinja in lastna soba, pa se je očitno odločil da nihče, razen on sam, ne bo krojil njegove usode.
V soboto zjutraj sem se drugič zbudila v naši novi hiški čisto srečna, saj je prejšnjo noč Julijo novo okolje tako vznemirilo, da je do 2h zjutraj rovarila kot razjarjen jazbec, tokrat pa je spala kot v starem stanovanju, od 20h do 8h in komaj sem čakala, da skupaj pojemo planirani družinski zajtrk, se odpravimo na lov za kopalniško omarico, zvečer pa z Jakom na zadnji zmenek pred prihodom novega člana. Že ko sem iz hladilnika vzela karton z jajci, sem prvič začutila tisti neprijetni občutek, kot da bi mi okamenel cel trebuh in v glavi to seveda pripisala lažnim popadkom, ki so se mi dogajali že celo nosečnost. Sledili so si v različno dolgih razmakih še naslednjo uro in Jaka me je parkrat zaskrbljeno povprašal, če sem res sposobna šopinga in prekladanja škatel, kar mi je šlo ekstra na živce, saj sem imela v glavi z rdečo obkrožen torek, pred katerim sem želela nujno vse postoriti, zato smo se vseeno odpravili od doma. Julija je seveda veselo drvela po trgovini, Jaka jo je lovil, jaz pa sem racala zadaj in vsakih nekaj minut obstala, da ulovim sapo med nelagodnim krčem; ob prihodu domov, ko je bil čas za njen dnevni spanec in sem se odpravila med goro škatel pa je bolečina postajala vse bolj redna, na približno 5 minut, ter vse bolj konkretna.
Ko je bilo že tako hudo, da sem se morala med maničnim drgnenjem omaric ustavljati, da se pozibam na mestu in podiham kot utrujen mops, sem končno začela z Guglanjem razlike med lažnimi in pravimi popadki. Moja raziskava je bila totalno neuspešna, saj dejansko nisem prebrala niti enega podatka, ki bi mi z gotovostjo potrdil ene ali druge in tako sem spet pristala na točki ko sem razmišljala, ali sem taka reva, da so zame tako grozni že navadni Braxton-Hicksovi krči in bom izpadla kot totalna jokica, če grem stokat v porodnišnico, ali se dejansko nekaj dogaja tako kmalu pred rokom. Ko so mi dali termin za carski rez je bil zame nekako vklesan, neizpodbiten in v glavi sem ga imela za nekaj dokončnega, zato se mi je zdelo praktično nemogoče, da bi karkoli prišlo vmes. Že tako smo ravno v fazi selitve, tisti večer bi morala na Baby Shower moje drage Vanese, ki sem ga že tako s težkim srcem izpustila, iz torbe za v porodnišnico sem spet pojedla vse zaloge, do torka pa manjka tako zelo malo… saj to ne more biti TO, ne?!
Med temi mislimi pa je prišel tako hud sunek, da me je hkrati ohromil in mi spodnesel tla pod nogami… “Jaka, bi mogoče vseeno poklical mami da pride pazit Julijo, čisto tako, za vsak slučaj? Pa reci ji, da brez panike, ker greva samo preventivno!” Med čakanjem nanjo sem poskušala svoje misli preusmeriti od tuhtanja, zato sem se spravila sterilizirat dude, likat Julijin baldahin in pomivat omarico s čevlji, ko pa je prišla, sem ugotovila, da imava v pečici ravno napol pečeno mrežno pečenko in krompir, kar je škoda, da gre v nič, pa še Julijo bi lahko objela preden grem… ah, saj ne gori voda, že tako bom izgubljala čas za brezveze, bom šla vsaj sita! Vse skupaj je, če pogledam za nazaj, moralo izgledati prav tragikomično: najprej je šel moj orjaški trebuh, za njim jaz, za mano pa je hodil še Jaka, ki mi je iz rok pulil stvari in mi sveto obljubljal, da bo že on posteriliziral vse dude tega sveta, samo naj se končno usedem. Timer, ki je odšteval na pečici me je opominjal, da se moji popadki stopnjujejo že na tri minute in komaj sem zdržala do cingljanja, ki je oznanilo, da je čas za večerjo. Jedla sem, kot da hrane nisem videla že 5 let, ker sem nenadoma začutila nepopisno lakoto in hkrati kot da sedim na iglah, saj sem se vsakih nekaj minut zvijala od bolečin in delala grimase, ob katerih se je Julija smejala kot da pokam najbolj smešen vic, nato pa samo pograbila torbo, v katero sem spotoma vrgla še polnilec za telefon, materinsko knjižico in denarnico in se odzibala do avta.
Na križišču pred glavno cesto je Jaka ustavil in me pogledal… kam pa pravzaprav greva? V Postojni zdaj še ni moje ginekologinje, pa tudi časa za tja glede na bolečine ni več, v Ljubljani bom v primeru carskega reza spet sama… kaj pa Kranj? Najbližje je, pa še na kruhke v Gorjanca greva lahko, če bodo rekli, da sem samo paranoična hipodondrinja, ki dela gužvo za brezveze… ajde miško, vozi v Kranj! ??
… se nadaljuje! ?
L. ❤️
Ni komentarjev