…in nato so bili štirje, III. del

Ko naenkrat pred sabo zagledaš cilj, ki si si ga tako dolgo želel, da se ti je zdel že čisto nedosegljiv, dobiš nekakšen nadnaravni zagon. Ko sem zaslišala magičnih 10 centimetrov in hkrati prvič čutila pritisk, o katerem so mi ves čas govorili – tiščanje glavice navzdol, sem vedela, da sem tokrat sposobna dokončati, kar sem si zadala.

Mogoče se komu sliši smešno, ampak v takšnih trenutkih pomaga, da v nekaj verjameš – pa ne v bradatega tipa na križu ali tistega debelušnega možica v sarongu – preprosto verjameš, da je s tabo neka višja sila. V moji glavi je to mami, za katero vem, da ne more biti fizično z mano, zato si rada domišljam, da bdi nad mano in vem, da sem v tistem trenutku pomislila, naj tokrat ne pomaga samo meni, ampak še svojemu vnuku, ki si to res zasluži. Ko sem imela v glavi to, Julijo in malega, ob sebi pa Jakovo roko in prijazno babico sem bila pripravljena!

Svetovala mi je, da se zaradi boljše rotacije glavice postavim na vse štiri in držim medenico v ravni liniji ter tako prediham vsaj 8 popadkov. Na hitro sem preračunala… če si sledijo na slabi dve minuti bom v taki neudobni pozi 16 minut, moja kondicija pa se je zadnje čase izkazala slabša kot tista od ostarelih gospa v Maxiju, ki so me vedno prehitele v šprintu do blagajne. Vseeno mi je nekako uspelo, medtem ko me je Jaka “poskušal zamotiti” (razlagal mi je o nekih tankih iz II. svetovne vojne in RES je imel srečo, da sem bila nekako preveč zaposlena, ker bi ga drugače verjetno teleportirala ven skozi okno ?), nato pa mi je babica naročila, naj začnem s potiskanjem.

Zaradi carskega reza pred 15. meseci, kar je dokaj kratka doba, so želeli da vse poteka lepo počasi in ima telo tako čas, da se pripravi, zato sem začela s potiskanjem med popadki na levem in desnem boku, dva potiskala, enega počivala, nato pa spet na drugo stran, kar mi je pomagalo da sem kmalu začutila, kot da se je v mojo medenico pomaknila žoga. “A boste potipali glavico?” Refleksno sem stegnila roko in začutila mokre, tanke laske, Jaka pa je držal svojo sveto obljubo, da v nobenem primeru ne bo pogledal nikamor nižje od pasu (med porodom pač rahlo pade taktika o lulanju pri zaprtih vratih za ohranjanje romantike) ? Pri naslednjem popadku, ki bi ga morala predihati, sem zaradi premočnega pritiska prosila, če lahko vseeno potiskam, da mi telo govori, da je čas, hkrati pa sem ji naročila, naj v primeru, da bo videla da ne gre drugače takoj naredi epiziotomijo, ker se nikakor ne želim strgati.

Jaka ki je do takrat hodil naokrog kot izgubljen in me vsako minuto spraševal, kako lahko pomaga, je obsedel na moji levi, v porodno je prišel še doktor in vem, da je cela soba dihala z mano, babica mi je dajala ukaze, kdaj naj potiskam in kdaj mirujem, nato pa se spomnim samo še trenutka, ko sem zaslišala jok. Naenkrat je pritisk popustil in megleno, skozi vso tisto poplavo solz sem zagledala Tristana, vijolično, tulečo gmoto, ampak meni najlepšega fantka na svetu, ki so mi ga takoj položili na prsi, da sva ga oba z Jako lahko pozdravila. Počakali so, da popkovina preneha utripati in mu predali škarje, šele takrat pa sem ugotovila, da niti ne vem, kako se je vse skupaj končalo zame. “A sem kaj strgana ali prerezana?”

Navkljub vsem napovedim, slabim možnostim in statistikam, ki so napovedovale drugačen izid, sem v 4 urah od prihoda v porodnišnico po naravni poti, praktično brez nevzdržnih bolečin, rodila zdravega, 3.120g težkega, 51cm dolgega fantka z obsegom glavice 35cm BREZ ENEGA SAMEGA ŠIVA! ??

V porodni sobi so nam dali še dve uri za spoznavanje, koža na kožo, oblekli in obrisali so ga šele pred odhodom na oddelek in vse skupaj je bila tako čudovita izkušnja, da sem po tem, ko sem Tristana dobila v naročje želela celotno osebje kar objeti, saj so mi omogočili to, kar sem že začenjala verjeti, da meni pač ni namenjeno. Razen tega, da sem ugotovila, da sem se zaradi epiduralne kar hudo spraskala po hrbtu (stranski učinek je rahla srbečica po telesu) in da me je groza kanalov v žilah, je bil moj drugi porod točno tak, kot bi ga privoščila čisto vsaki ženski in kot sem rekla že minuto po njem – takole grem rodit še 5 otrok, če mi le potem pripada še varuška ?

Iz srca hvala babici, ki me je sprejela in prepričala, da si dam priložnost (še poizvedujem, katera točno je bila), babici Lei, ki je prisluhnila moji paniki in željam, dr. Gregoraču, ki sem mu na prvo žogo naredila krivico, saj je res krasen človek, moji tašči, ki je na kavču čuvala Julijo in poskušala dremati medtem, ko so po njej hodili mački in seveda mojemu dragemu možu. Jaka, hvala – za roko, ki sem jo lahko lomila in predvsem za najina čudovita otroka. Samo ti mi lahko kadarkoli poveš zgodovino vojnih letal v nemški floti, pa se bom trudila, da ne zavijam z očmi, vsaj ne preveč očitno ❤️