Julija gre v svet, 2. del

Prvi in odločilni del je bil tako za nami, planiranje ki mi je pobralo ogromno časa in živcev je bilo zaključeno, sledilo pa je tisto najnapornejše – samo potovanje.

Let smo imeli ob 9.30, zato sem si budilko nastavila za ob 7h, ko je prišla tudi Jakova mami, da bi nama pomagala pri zadnjih malenkostih ter naju peljala na letališče. V soparnik sem dala kuhat Julijino kosilo, ki sem jo s seboj vzela v termo posodici, vmes pripravila hladno malico (sadno kašo), zavrela vodo za v termovko ter spakirala 3 doze adaptiranega mleka. Julijo smo zbudili šele tik pred odhodom, ker pa še ni bila njena ura sploh ni želela zajtrkovati, zato smo ji kasneje na letališču pripravili stekleničko.

Čez kontrolo smo brez problema prinesli vso pripravljeno hrano zanjo, je pa bilo ekstra zoprno, saj je ravno zadremala v vozičku, čez rentgen pa moraš obvezno nesti otroka v naročju, voziček pa poslati čez skener prtljage. Voziček imaš nato vse do vstopa na letalo, kjer ti ga zapakirajo v temu namenjene vreče in vrnejo takoj ob pristanku – nama so ga kljub temu uspeli poškodovati, tako da tukaj dobijo velik minus. Na letalo smo se vkrcali zadnji, saj smo upali, da bo dovolj prazno da dobimo dva sedeža skupaj, da bi lahko Julija čeznju zaspala, pa žal ni šlo (za nazaj se je ta taktika obrestovala), hkrati pa je morala manj časa sedeti na miru. Med vzletom je fascinirano zrla skozi okno, obvezno pa sva ji v usta tlačila dudo za izenačevanje zračnega pritiska in vse dokler ni postala zaspana, je bil let pravzaprav perfekten. Ker ni vajena spanja v naročju, prej pa smo jo zbudili za rentgenski pregled, je bila že pošteno zaspana in posledično sitna, zato smo na 10.000 m doživeli 5 minut kričanja, nato pa je omagala v Jakovem naročju in se zbudila šele, ko smo morali dol z letala.

Ob prihodu nas je že čakal šofer hotela, kamor smo že vnaprej sporočili, da potujemo z dojenčkom, zato je imel pripravljen otroški avtosedež, ki pravzaprav sploh ni bil slab (če odmislimo to, da je popolnoma sedela, ampak že to je bilo nad mojimi pričakovanji)! Kasneje se zaradi same lokacije hotela nismo nikamor več peljali, temveč smo cel Istanbul prevozičkali, zato je ta vožnja letališče – hotel – letališče čisto za preživet. Obiskali smo Hagio Sofijo, Blue Mosque, Topkai Palace, Grand Bazaar, Spice Market… če je bil čas za hranjenje smo se ustavili v kakšnem izmed lokalčkov in jo hkrati previli, drugače pa je zadovoljno kukala iz svojega vozička in uživala v soncu. Slaba stran če imate modrooke ali svetle otroke pa je, da bo vanje rinil čisto vsak Turek, ki ima minuto časa. V KFC-ju je do mene prišel mladenič, ki tam dela in mi jo dobesedno izpulil iz rok, zato da se je slikal z njo, na bazarju pa sem voziček po 10 minutah pokrila s tetra plenico, saj je njim očitno normalno, da rinejo glave v vozičke in celo želijo poljubljati rokice in lička.

Torej, bistvene stvari, ki se jih splača vedeti:

• Vnaprej se pozanimajte, ali hotel nudi možnost zibke in transferja iz letališča z otroškim avtosedežem
• Ponekod vas sami povabijo mimo vrste, ko vidijo voziček, drugod si morate ta privilegij izboriti sami. Večina večjih letališč ima možnost ločenega, Family check-in-a, nas pa so uslužbenci vedno spustili mimo vrst in bili nasploh zelo ustrežljivi (razen ob odhodu na Brniku, očitno Slovenci premoremo manj kulture kot Turki)
• Rezervirajte hotel tako, da imate možnost vozičkanja do večine znamenitosti, ki si jih želite ogledati in se tako izognite nepotrebnim transportom
• Spremenite previjalno torbo v prenosno stanovanje, nas je reševala Jujube ki je RES orjaška in ima top organizacijo predalov (najdete jo pri Malih Zakladih), da ne rabite vsake pol ure skakati do hotela
• Če je le možno, vzemite čim cenejši voziček
• V Istanbulu plačajte največ 2/3 cene, ki vam jo prvotno pove prodajalec (razen v trgovskih centrih in hotelih)
• Ne obremenjujte se na zalogo in uživajteeeee! 🙂