Bazen misli / Predstavljeno

Kompliciram.

Vse odkar imam na svetu podmladek, sem (iz še meni neznanega razloga) poskušala okolici dokazat, da nisem kot tiste sitne mame, jaz jih imenujem Stepfordske žene, ki težijo z organsko moko iz žit, požetih točno ob polni luni med izvajanjem joge. Pa veste kaj? Očitno se spreminjam vanje.

Zadnje čase od okolice vse večkrat slišim isti stavek: “ah, jaz pa ne kompliciram”. Ponavadi pride kot odziv na moj nerodno zamrmrani ne, hvala, ko me vprašajo, ali bo Julija jedla piškot, rogljič z marmelado, jo lahko peljejo za rokico en krog ali kaj podobnega, jaz pa se zadnje čase vse bolj zavedam, da sem v očeh večine to, kar so zame ljudje, ki vstajajo ob 4h zjutraj da lahko telovadijo – skrajnež ?

In to mi je dalo misliti… sem zatežena, obremenjena mama, ki otroka zapira pred zunanjimi vplivi? Res nimam takega občutka. Ima pobuškana kolena od raziskovanja sveta, redno si na skrivaj baše v usta travo, zemljo, tudi žužke sem že bezala iz ust, pustim ji, da raziskuje po mili volji, ji pa (še) ne dajeva predelanih sladkorjev, cvrtja, ne gleda risank, ne učim je hoditi z vlečenjem za roke in ne vozi se obrnjena naprej. Za vse te stvari sem že slišala, da so kompliciranje, pa vseeno – so res? Zakaj bi jedla sladkan jogurt, če lahko dobi navadnega s svežim sadjem, ki ga obožuje? Zakaj bi jo posadila pred televizijo, če jo lahko spustim na travo, v bazen, greva na sprehod ali gledava slikanice? Zakaj bi jo vozila obrnjeno v smeri vožnje, ko pa vem, da je vzvratno 5x varneje in raje tvegam malo sitnobe kot pa njeno življenje? Zakaj bi izsilila hojo pri 10 mesecih, ko pa vem, kakšne posledica ima to na dolgi rok? Sem zato zatežena? Mogoče, pa mi je čisto vseeno.

Vse te stvari, zaradi katerih “sitnariva” niso plod najinega viška časa, ampak želje, da delava v dobro otroka in so podkrepljene z raziskavami veliko bolj pametnih ljudi kot sem sama, takih, ki so me prepričali s tehtnimi argumenti, ne Google doktorati. Za***** bova še tisoč in enkrat, ampak vsaj ne zavestno. Vsak dela po svoji vesti in dokler so zgoraj navedene zadeve pri vas sprejemljive super – jaz bom pač pri najinem otroku komplicirala še naprej – brez vtikanja v vzgojo drugih in “dobronamernih samo povem”.

 

L. ❤️

 

6 komentarjev

  • Marjana
    10. avgusta, 2018 at 13:06

    Bravo! Jaz mislim, da ne kompliciras, samo lena nisi ❤️
    Najlazje je otroku ponudit sladek jogurt, ko je tecen, mu v roke potisnit telefon in ga tako umiriti. Pa tudi gibalnih sposobnosti se da priuciti, ko otrocek se ni prpravljen..
    Tudi sama sem mamica in ja, vstajam zgodaj, pripravljam svezo hrano in se z mojim srckom igram na tleh. Vsak dan sem izzeta a vseeno mislim, da je to zanj najboljse ❤️

    Odgovori
    • admin
      10. avgusta, 2018 at 17:26

      Ah, lenoba je en tak izraz, ki ga res ne maram uporabljat kadar pride do vzgoje, ker verjamem, da vsak dela po svoji logiki. Tako kot se meni zdi zgrešeno siliti otroka v hojo, se nekaterim verjetno zdi, da sem jaz lena ker tega ne počnem ?

      Odgovori
  • Ana
    10. avgusta, 2018 at 15:43

    Super si, le tako naprej. Ti pa lahko samo iz svoje izkušnje povem, da sem bila pri prvi hčerki ista, kot ti. Pri drugi pa ne gre. Ker starejša gleda risanke (pa še to ne veliko) in jih potem tudi mlajša. Mlajša ni nek jedec, starejša je bila, tako zdaj včasih poguljofamo s hrano. Ne sicer s sadnimi jogurti in sladkarijami, ampak res ni vse tako kot pri prvi. Ker boš imela manjšo razliko, ti bo najbrž uspelo sfurati z obema enako!

    Odgovori
    • admin
      10. avgusta, 2018 at 17:24

      Ja, tako dolgo sigurno ne bom mogla vztrajat pri drugem, že samo s hrano in risankami se mi bo prej ali slej zataknilo, ampak vsaj upam, da vseeno ne prehitro…

      Odgovori
  • Sara
    10. avgusta, 2018 at 16:06

    Sign. ☺️

    Odgovori
    • admin
      10. avgusta, 2018 at 17:23

Oddajte komentar

To spletno mesto uporablja Akismet za zmanjšanje neželene pošte. Preberite, kako se obdelujejo vaši komentarji .