Med ikebanami, svečami in pelcmantli

Meni najmanj ljub praznik? Definitivno 1.november. V zraku je že tradicionalna vlaga, ljudje trumoma drvijo na grobove, ki jih prej niso obiskali celo leto in tekmujejo, kdo ima lepšo ikebano, lepši pelcmantel in več sveč, ki jih tisti, ki naj bi jim bile le te namenjene tako ne morejo videti.

Spomnim se zmrzovanja na pokopališču v domači vasi, ko sem bila še otrok, skupaj z vsemi sorodniki (seveda je bila obvezna tišina) ter čakanja na duhovnika, ki je prišel blagoslovit grobove, kar je znalo trajati tudi po pol ure in več, nato pa smo ceremonijo ponovili še na grobu prababice. V mestih verjetno to ne poteka tako, ampak meni je celoten koncept tega praznika totalno zgrešen.

Na pokopališčih imam prababice, pradedke, mami in od letos žal še mojo drago babico, z vsemi častmi sem pokopala celo mačke, pa jih za 1.november ne bom obiskala. Ne bom pol ure iskala parkirnega mesta, panično izbirala krizantem, po dežju tovorila otroka in sebe s trebuhom zato, da jim prižgem svečo. Ker meni tisti kup zemlje in okrasnih kamenčkov, pod katerimi so žare ne pomeni nič. Predstavljam si jih nekje nad gorami, nekje na nebu, včasih se mi zdi, da so na koncu morja, ko mi je hudo se tolažim, da so nekako z mano, da njihova energija ne more izginiti kar tako. V mislih jim včasih povem kakšno stvar (ok, ko to napišem se sliši tako čudno, da bi kar sama sebi napisala kak recept za antipshotike ?) in si predstavljam, da nas čuvajo, kar je lahko totalno butasto, ampak meni dejansko pomaga. Ko čutim, da bi se jim želela poklonit je lahko katerikoli dan na koledarju, pa bom kupila rože in jih postavila v vazo zanje, ali pa na svojem oknu prižgala dišečo svečo, ker mi je čisto vseeno, kaj si bodo mislili drugi o dejstvu, da ne stojim več v čredi na točno določen dan.

Denar, ki bi ga namenila dragim cvetličnim aranžmajem, kupu umetelnih sveč in ostale navlake, ki bi čez nekaj dni romala na odpad bom zato namenila nekomu živemu, nekomu, ki mu z njim dejansko še lahko pomagam, če že pokojnim nisem mogla – namesto v stvari ga bom investirala v ljudi. Vem, da mi moji tega nikakor ne bi zamerili, ampak bi bili veseli, da niso pozabljeni ostalih 364 dni v letu. Ker ne živijo v tistem marmorju na pokopališču, ampak dalje v naših srcih.

P.S.: Če vas ni prepričalo moje nerganje nad samim praznikom, pa vas bo morda tole: V letu 2012 je bilo danih na trg skupno 5.870.902 kg nagrobnih sveč, od tega pa na koncu recikliranih samo 670kg (vir)

L. ❤️