Bazen misli / Predstavljeno

Prijeten skok na pošto

Ta teden je zame resnično kaotičen, vse od usklajevanja vseh detajlov za jutrišnje srečanje, pomembnih sestankov, zadeve, ki jo bom lahko na glas povedala v nekaj tednih (držite pesti!) pa do skrbi za enega otroka zunaj in drugega znotraj mene. Tako me zjutraj, ko sem bila z Julijo že od 10h po opravkih kliče prijazen poštar, češ da ima zame 4 pakete. Razložim mu, da žal trenutno nisem doma, jih pa nujno potrebujem že jutri in prosim, naj mi prosim pusti listek. Popoldan se ob povratku domov tako oborožena z Julijo, mojim listkom in osebnim dokumentom spravim na našo lokalno pošto v Medvodah, kjer je seveda gneča, kljub temu, da je ura 14.30. Dela eno okence od skupno štirih, za drugim, nedelujočim, pa sedi namrgodena poštna uslužbenka in zdolgočaseno lista neke kuverte.

Ob pogledu na mojo trebušasto postavo, ki poskuša balansirati med zvijajočo se Julijo in policami, nagrmadenimi z vso navlako od čugumijev pa verjetno do dinamita, je sicer čakajočim očitno rahlo neprijetno, vendar me naprej ne spusti nihče. Ok, niti ne prosim, konec koncev vem, da mi gre vsakič ob vstopu v to stavbo skoraj ura življenja, zato jim ubistvu ne morem zameriti.

Ko končno pridem na vrsto se Julija že krčevito oklepa predrage knjigice, ki je ne želi spustiti niti za ceno življenja, nekako izbrskam podatke o pošiljki in čakaaaaam, medtem, ko si moj otrok poskuša v oko zapičiti kuli (ki je tako zavezan, da ga verjetno težje ukradeš kot najdražji Guccijev parfum v Muëllerju), nato pa se v počasnem posnetku primaje nazaj poštna uslužbenka #1 z ogromnim paketom. “Tole je prvi, vam ga dam na zadnje okence za prevzem”. Hm, očitno sem rahlo precenila svoje zmožnosti, zato prijazno razložim gospe, da sem v zadnjem tromesečju nosečnosti, torej imam v trebuhu eno, v naročju pa 12 kilogramskega kričečega, zvijajočega otroka, zato bi res prosila, če bi bil kdo tako prijazen in mi pomagal stvari spraviti do avta, ki je parkiran tik pred vhodom. Teta dobesedno zavije z očmi in me odslovi z besedami, da niso tukaj zato, da bodo nosile pakete in da so pač zaposlene (uslužbenka #2 me ob tem prestreli s pogledom in histerično prelaga svoje kuverte) ter mirno odkoraka nazaj k svojemu okencu. Kakšni dve sekundi sem od presenečenja stala na mestu, nato pa paket po paket (seveda še vedno z Julijo v naročju) nekako znosila v avto. Ko sem se ravno vračala po zadnjega, sem zaslišala poštno uslužbenko #2 nadirati ostarelo ženico, naj se ja spravi pravilno izpolnit podatke, ker ona že ni tam, da se ukvarja z njeno pošto. Ok, kaj? Zakaj pa je potem tam? Je mogoče ravno na Spa oddihu, ki smo ji ga nevljudno prekinili s svojimi kapricami?

Razumem marsikaj, ampak odnos teh dveh uslužbenk pošte Slovenija pa je bil resnično pod mero dobrega okusa. Razumem, da kdaj vstaneš z levo nogo, razumem, da delaš leta in leta v isti usrani službi in si sit vsega, razumem, da bi rad višjo plačo, ampak za vse to nisem kriva jaz ali tista stara ženica. Razumem celo, da v opisu njenega delovnega mesta ni raznašanje mojih paketov, je pa po moji logiki vsekakor v opisu ČLOVEKA. Je tako težko storiti nekaj lepega za drugega? Če imam le možnost, se trudim, da nisem p***a. Ko stojim v vrsti za WC spustim naprej cincajočo punčko, ki se bo drugače v hlače, čeprav v tistim na mojem prepolnem mehurju mali pleše step, ko prodajalka ne najde drobiža za vračilo ji ga pustim in če me pokliče že 6392-ti agent, ki mi poskuša prodati svoje usluge ga ne naderem kot cucka, ampak prijazno odslovim in mu zaželim lepo popoldne.

Ker je treba tako zelo malo, da nekomu polepšaš dan, hkrati pa ravno toliko, da mu celega zaserješ – zato ne bodimo p***e in naredimo kdaj kaj lepega za sočloveka brez, da bi pričakovali karkoli v zameno. Ker je veliko lepše živeti na ta način, kot se kujati za svojimi kuvertami.

 

L. ❤️

5 komentarjev

  • Patricija
    27. septembra, 2018 at 21:26

    Wooord!! Veliko je takih na pošti. opažam, ki jim je vse tako težko in ki ti prvo sekundo, ko stopiš čez vrata dajo občutek da si tam samo breme. Žal.

    Odgovori
    • admin
      28. septembra, 2018 at 07:36

      Meni vsakokrat, ko stopim skozi tista vrata požene par sivih las. Od tega, da mi vsakokrat drugače obračunavajo iste storitve, obveznega čakanja, predvsem pa odnosa za bruhat. Žal imam s Pošto Slovenije res slabe izkušnje, medtem ko so privat firme kot so GLS, DHL čiiisto nekaj drugega!

      Odgovori
  • Kaja
    27. septembra, 2018 at 23:08

    Izgleda da nisem edina, ki imam težave z njimi. Na Škofljici je nekako podobno. Zadnjič je ena izmed uslužbenk nadrla žensko, ker je hotela namesto ostarelega očeta izpolniti vse ostale podatke, razen podpisa, ker je revež težko pisal, kaj šele to, da je komaj stal, ko sta pri sosednjem okencu čakala dobrih 15 minut. Potem se je znesla še nad naslednjega, pa nisem več posvečala pozornosti.
    Se mi zdi, da je vsakič slabše in vsakič so vsi bolj zagrenjeno. Pošta Slovenije je daleč med najslabšimi ponudniki. Namesto, da bi se dejansko ukvarjali s pošiljkami postajajo bolj kot ne že supermarket.

    Sama poskušam biti vedno vljudna in prijazna do prodajalk in ljudi za okenci, ker se mi zdi, da jim kakšna prijazna beseda dobro dene ob vsem stresu in pritisku.

    Odgovori
    • admin
      28. septembra, 2018 at 07:39

      Ja, saj pravim, da do neke mere celo razumem to zafrustriranost. Ampak mislim, da prodajalka v Sparovi delikatesi nima nič višje plače, rezanje moje Poli ji verjetno ni na listi prioritet, pa se mi kaj takega nikoli ne zgodi, pri poštah pa je to žal kar praksa – samo do zdaj ponavadi v milejši obliki. Pa sem tudi jaz še kar vljudna, čeprav mi ob jamranju večina reče, naj jih pošljem nekam 🤷🏼‍♀️

      Odgovori
  • Pia
    28. septembra, 2018 at 13:36

    Word! 🙌🏻♥️

    Odgovori

Oddajte komentar

To spletno mesto uporablja Akismet za zmanjšanje neželene pošte. Preberite, kako se obdelujejo vaši komentarji .