“Samo povem”

Zadnje čase imam skoraj fizično alergijo na pametovanje. Tako, ki prihaja od popolnih mam iz vseh strani in povzroča, da se oziraš čez ramo, medtem ko otroka utišaš z dudo, že kar sanjaš  o eko zelenjavi in se počutiš kot najbolj nesposobno bitje tega planeta, ker ti še kar ni uspelo zložiti posode v stroj.

Pred dnevi sem naletela na zapis o tem, kakšno sranje mame, ki ne dojimo, zlivamo v svoje otroke, kako smo neodgovorne in da je pravzaprav skoraj bolje, da bi jih pitale s kravjim mlekom kot dodatkom. Dojenje je sveto in tiste, ki ga ne prakticiramo (več), uživamo približno tak status kot čarovnice v srednjem veku – smo torej tik pred grmado, nobena od teh fanatičnih dojilj pa ne pomisli, da morda obstaja kanček možnosti, da taki komentarji bolijo. Ob njih mi postane slabo, da lahko pridejo s strani mam, ki bi se morale med seboj podpirati, ne pa čutiti potrebe, da se poveličujejo s pomočjo poniževanja drugih. Ker nas večina ni prenehala z dojenjem iz skrbi za svoj dekolte ali pa ker se nam en dan pač ni več ljubilo; Nekatere mleka nimajo, drugim so se otroci sami odstavili, tretje pa imajo neko popolnoma drugo težavo. Ampak veliko lažje je gledati z viška in obsojati, kot pa se stopiti v čevlje drugega.

Na enako obsojanje naletiš pri kupu drugih zadev, ki se tičejo vzgoje in starševstva. Enkrat si si drzila kupiti trgovinsko kašico, namesto, da bi jo med prepevanjem izdelala doma iz zelenjave, pobrane med očiščevalnim obredom ob polni luni? Sramota. Tvoj otrok pri pol leta v naročju že sedi? Pričakuj naslednjega Notredamskega zvonarja. Je cepljen? Samo vprašanje časa je, kdaj se bodo pojavile alergije, za katere boš kriva ti, ne genetika. Ogradila ji boš igralnico, da ne poje vseh pasjih dlak? Joj, pa saj ne moreš imet sterilno, otrok rabi bacile. Boš pustila otroka, da se plazi tam, kjer so živali? Tam je ja ogromno bakterij. Spiš z otrokom? Zato pa se zbuja celo noč, čisto si ga razvadila. Revež spi sam v svoji sobici? Otroci pa ja rabijo bližino, ti kruta brezsrčnica.

… in tako v nedogled.

Pri vsem tem pametovanju, pa še kar ne razumem. Bi jaz dala dojenčku krof, posut s sladkorjem, mu pustila gledat televizijo, ga posadila v hojico… ? Ne. Pa se čutim poklicano, da o tem pridigam neznancem, ki me niso vprašali za mnenje? Še manj. Dokler se otrok ne tepe ali drugače zlorablja, si ne smemo in ne moremo jemati pravice, da druge učimo, kako jih vzgajati, prav tako, kot ne hodimo sosedi razlagat, da zlagamo perilo drugače kot ona. Dajte ta čas, ki ga želite nameniti udrihanju po tipkovnici raje svojim otrokom in se naslednjič, še preden začnete velikodušno deliti izseke iz Google doktorata pri sebi vprašajte: Te je kdo kaj vprašal?

In še namig, če ni, je to verjetno zato, ker bo čisto mirno živel brez njega in NE, “samo povem” ni pravilen odgovor 😉