Stara sem dve leti

Stara sem dve leti in nisem grozna. Sem samo občutljiva, zmedena, prepolna informacij in potrebujem objem.

Danes sem se zbudila in se želela sama obleči, pa so mi rekli: “ne, nimamo toliko časa, pusti, bom jaz.”

To me je razžalostilo.

Želela sem sama pojesti svoj zajtrk, pa mi niso dovolili: “ne, preveč nereda narediš, bom jaz!”

To me je znerviralo.

Želela sem peš, sama do avtomobila, pa so me dvignili v naročje: “nimamo toliko časa, te bom nesla.”

Zaradi tega sem želela steči stran.

Kasneje sem se želela igrati s kockami: “ne zlagaj tako, takole je prav…”

Zaradi tega se nisem več želela igrati s kockami, želela sem se igrati s punčko od drugega otroka, pa so mi rekli: “ne tega ne smeš, stvari moraš deliti!”

Ne vem točno, kaj sem naredila narobe, zato mi je šlo na jok in sem rabila objem, slišala pa sem: “nehaj izsiljevati, pojdi se naprej igrat.”

Kmalu za tem zaslišim, da je čas za odhod in naj pospravim svoje igrače. Čakam, da mi kdo pokaže, kaj to pomeni. “Zakaj samo stojiš tam, poberi igrače, TAKOJ!”

Nisem se smela sama obleči, pojesti ali premikati kot želim, zdaj pa pričakujejo, da bom to obvladala? Nisem prepričana, kaj želijo od mene. Mi bo kdo razložil? Kam spadajo te stvari? Zmedena sem, zato se uležem na tla in jokam.

Kasneje, ko si želim sama pripraviti malico me prekinejo: “ne, pusti, si še premajhna za to.”

Zaradi tega sem se počutila kot dojenček. Pred mano dajo hrano, ki sem jo jaz želela postaviti po svoje in mi jo začnejo siliti v usta. Nisem želela več jesti, želela sem kričati in zalučati to hrano.

Želim zlezti iz stolčka, pa ne morem, ker sem premajhna, nihče pa mi ne želi pomagati. Pravijo, da moram pojesti do konca. To me spravi še v hujši jok. Zdaj sem žalostna, lačna in nervozna. Utrujena sem in potrebujem nekoga, da me stisne k sebi. Ne počutim se varno in občutek imam, kot da nimam nobenega nadzora nad seboj. To me straši, zato še huje jočem.

Stara sem dve leti. Nihče mi ne pusti delati stvarmi z lastnimi rokami, se premikati kot želim ali zadostiti svojim vzgibom.

Ne glede na to, pa pričakujejo od mene da bom “ubogala” ali “počakala minutko”. Pričakujejo, da bom vedno obvladovala svoja čustva, sedela na miru in vedela, da se bo stvar razbila če jo vržem… in NE, ne vem teh stvari.

Ni mi dovoljeno vaditi mojih veščin hoje, plezanja, vlečenja, zapenjanja, zlivanja, metanja in ostalih stvari, za katere vem, da sem jih zmožna. Stvari, ki me delajo radovedno pa NE smem početi.

Stara sem dve leti in nisem grozna. Sem občutljiva, zmedena, preobremenjena z informacijami in rabim objem.

*Prirejeno po VIRU