Bazen misli / Predstavljeno

Za mame s črticami

Prisežem, da je bilo to poletje najbolj vroče v zgodovini človeštva. No, če ni bilo pa se je meni definitivno zdelo. Ste se kdaj sprehajali pri 35 stopinjah s 15 kilogramsko utežjo in levim stopalom velikosti ragbi žoge? Jaz sem se in lahko si predstavljate, zakaj sem si tako zelo želela, da se otrok čim prej izseli iz moje maternice. Hkrati mi je ginekologinja na vsakem pregledu navdušeno razlagala, da se mala v zadnjem mesecu redi povprečno po 350 g tedensko in že tako prehiteva po vseh krivuljah, torej bo kar velika. Juhu, ker nič ne pomiri bodoče mame kot to, da bo morala spravit ven gigantskega dojenčka z glavo kot globus! 🙂  Poskušala sem vse domače recepte, od hoje po stopnicah do malinovega čaja. Ampak razen muskelfibra in še dodatno obremenjenega že tako prepolnega mehurja se ni zgodilo NIČ. Nada. Niente.

Vse dokler se v petek zjutraj niso začeli blagi popadki, ki so si sledili vse bolj pogosto, dokler niso prišli na 5 min, nato pa se vsakič skoraj popolnoma umirili. Seveda se je to nadaljevalo vse do nedelje, ko sem se že vsa sitna in naveličana odločila, da greva na kontrolo v triažo. Tako, da se prepričam da ni nič in lahko potem mirno pojem svoj Croque Madame v Le Petitu, brez da buljim v aplikacijo za popadke in čakam, kdaj bo pod mizo nastala luža. Jaka me je komaj prepričal, da vzamem s sabo torbo, ki je že tri tedne čakala v kotu, pripravljena za porodnišnico in iz katere sem že trikrat pokradla čokoladice za hude čase.

Na srečo sem bila ob 11h zjutraj takoj na vrsti, CTG je pokazal redne, dokaj močne popadke na 5 min, pregled pa izginulo porcijo, vse zmehčano za porod, ampak odprtost le 1,5 cm. Takoj ko sem slišala zadnje dejstvo, sem se začela oblačit, vse dokler me ni iz sanjarjenja o prihajujočem zajtrku vrgel stavek dežurne babice. “Ja, kaj pa delate, kar haljo oblecite, pa gremo v porodno”.  Amm, kaj? A se ne rodi, ko si odprt 10 cm, sploh ker vem, da so domov pošiljali tudi punce, ki so bile že skoraj na polovici? No, po posvetu so se odločili, da je vse skupaj preveč napredovalo in tako so me v čudoviti zeleni halji xxxxxl velikosti  pospremili v porodni blok. Po vseh pripravah sem dobila svojo porodno sobo, kjer se je začelo čakanje na pravo akcijo. Med predihavanjem popadkov sva na laptopu pogledala cel film, ki se ga pravzaprav sploh ne spomnim, ampak vem, da mi sploh ni bilo jasno, zakaj ženske v filmih tako rjovejo med porodom. Sicer je bolelo, ampak vsekakor ni bilo nevzdržno.

Ker se po 6 urah nisem odprla niti za centimeter, sem dobila na izbiro dve opciji: sprožitev poroda s predrtjem mehurja ali prestavitev na oddelek, kjer bomo čakali na samodejen razplet, kar pa lahko traja celo več dni. Po razmisleku sem se odločila za prvo opcijo in kljub strahu, so mi mehur predrli brez da bi pravzaprav čutila. Po tem, ko ti po materničnem vratu dnevno brska kup zdravnikov, se je to zdelo kot rahla praska. No, takrat so se začeli popadki. Tisti pravi, filmski, na dve minuti, ki pošiljajo grafe na CTG-ju v višave in po dodatnih treh urah, ko sem bila končno dovolj odprta bi šla na kolena prosit za epiduralno, če bi se le lahko premikala. Končno me je ob polnoči iz transa vrgla babica in povedala stavek, ki sem ga čakala cel dan. “Evo, smo na 10 cm, ta hujše je mimo, zdaj pa samo počakamo na tisti pravi popadek za potiskanje in bo vsega konec”. Ker tega pritiska kar ni in ni bilo, so mi naročili, naj vseeno ob vsakem popadku potiskam, kot da gre zares, ko pa tudi to ni pomagalo, so v sobo poklicali okrepitve. Iz sosednih sob sta na pomoč prišli še dve starejši babici, ki sta se mi pol ure med potiskanjem metali na trebuh in dojenčka tiščali dol, medtem ko je tretja babica spodaj usmerjala glavico. Verjetno ne rabim poudarjat, kako je to bolelo? Ob  2.30 ponoči me je že tresla mrzlica in v joku sem jim mrmrala, da se otrok pač ne premika in da ne morem več. Jaka me je ves čas držal za roko, mi nosil vodo in prigovarjal, da je že skoraj konec in naj mislim na cilj, ampak tudi on je bil že čisto na koncu z živci, čeprav se je trudil, da tega ne bi opazila, babice pa so mi ob vsakem stoku vpile, da besed ne morem pri njih ne poznajo. Ko so končno tudi one ugotovile, da se zadeva ne premika, so poklicale dežurno zdravnico, ki je po minutnem pregledu odredila urgentni carski rez. Julija ima preveliko glavico za mojo medenico in ni variante, da pride skozi naravno.

Ko so me pripeljali v hladno operacijsko sobo, mi je od izčrpanosti celo telo tako močno drgetalo, da kljub obljubi lokalna anestezija ni prijela in tako sem za trenutek zadremala. Vsaj tako se mi je zdelo, ko sem odprla oči sem slišala oddaljen jok in vprašala kirurginjo, kdaj bodo izrezali dojenčka. Na moje presenečenje mi je razložila, da je otrok zdrav in že čaka name pri očetu, ker so me  zaradi upadanja vitalnih funkcij morali hitro uspavati in jo spraviti ven. Julijo sem prvič videla na temnem hodniku porodnega bloka, ko mi jo je Jaka kričečo položil na bolniško posteljo in v tistem trenutku, sem namesto solz sreče jokala od žalosti. Žalosti, da nisem bila prva, ki jo je dobila v naročje, da mi ni uspelo. Počutila sem se, kot da sem jo pustila na cedilu, ko me je najbolj potrebovala in ta nemoč je nekaj najhujšega, kar lahko občutiš. V naročju so mi jo pustili le nekaj kratkih trenutkov, saj sem bila tako izmučena, da nisem mogla niti držati glave, kaj šele dojenčka, nato pa me razsekljano in zakrpano odpeljali na intenzivno nego, njo pa stran.

Preden sem rodila, sem dostikrat slišala komentarje, kako je carski rez pravzaprav lažja pot za reve, ki si ne upajo rojevat po naravno poti in se bojijo bolečine. Kot nekdo, ki je v manj kot dnevu izkusil oboje upam, da takšne mame nikoli ne izkusijo tega, da ti nekaj ur star dojenček kriči v spanju, ker podoživlja stres, ko so ga dobesedno izrezali iz maminega trebuha. Nič na svetu ti ne odtehta tega in verjamem, da bi 90 % mam, ko smo rodile na tak način z veseljem preživelo vse muke sveta, samo da bi videle prve trenutke svojega otroka in imele možnost, da ga dobimo v naročje.


Kljub temu, da je bil moj porod daleč od pravljičnega, bi šla skozi to še desetkrat. Ne glede na to, kako klišejsko se sliši, je bilo vse pozabljeno v trenutku, ko sem jo zagledala, hkrati pa sem se na novo zaljubila v svojega dragega. Brez njega in njegove roke nikakor ne bi zdržala mučnih 15 ur poroda in poznejšega okrevanja, pa tudi najlepšega dojenčka na svetu ne bi bilo 🙂

5 komentarjev

  • Tanja
    13. novembra, 2017 at 09:26

    Prelepo…brez besed

    Odgovori
  • Laura
    14. novembra, 2017 at 16:38

    Lep zapis<3
    Bi se še enkrat odločila za Lj porodnisnico ali rajsi za katero drugo?

    Odgovori
    • admin
      15. novembra, 2017 at 21:16

      Hvala <3 Če bom šla še kdaj rodit, grem obvezno v Ljubljano...razen CR imam same lepe spomine na bivanje v porodnišnici in celoten B oddelek 🙂

      Odgovori
  • Špela
    7. julija, 2018 at 23:05

    Poznam občutek ?
    Avgusta lani po 16h urah umetnih popadkov, na koncu urgentni cr…izmucena do konca, velikega dela dogodkov se niti ne spomnim in zalostna ker sem otrocka videla šele cez nekaj ur ?…a je bilo na koncu vredno samo da je vse se srecno koncalo ❤

    Odgovori
  • Nina
    8. julija, 2018 at 10:47

    Tvoja porodna izkušnja in besede, s katerimi si to opisala so me ganile do solz. Res. Čudovita močna ženska si.

    Odgovori

Oddajte komentar

To spletno mesto uporablja Akismet za zmanjšanje neželene pošte. Preberite, kako se obdelujejo vaši komentarji .