Zakaj se mačke boža?

Z Jakom sva oba ljubitelja živali;  pred Julijino ero sem na vprašanje, kaj bom z vsemi mački, če bo moj otrok alergičen celo v šali odgovarjala z “našla dobre rejnike zanj” (če ste se ob prebranem zgrozili in zmolili zame eno Zdravomarijo, potem ste na napačnem blogu) ?

Ampak še čisto resno, nikoli nisem razumela ljudi, ki oddajo živali zato, ker dobijo otroka. Že v nosečnosti so me zaskrbljeno spraševali, kaj pa zdaj nameravava z vsem kosmatim prebivalstvom in ko sem mirno razložila, da čisto nič, razen da moram Jacka nekako prepričat, da spanje na postelji vsaj za nekaj mesecev odpade, so me gledali kot da sem padla z lune. Od mačk ja fašeš vse možne bolezni, od sifilisa do astme, pa zraven ti še lasje odpadejo, ne? ??‍♀️?

Da še enkrat in upam za vselej razčistimo, obstajata dve vrsti bolezni, ki jih lahko dobi človek od mačke: toksoplazmoza, ki je resnično zelo nevarna za nosečnice in ogroža plod ter mikrosporija, imenovana tudi mačja bolezen, ki se na koži odraža kot nekakšna gljivična okužba. Oboje prenašajo skoraj izključno samo zunanje mačke, ki se okužijo s stikom z drugimi obolelimi živalmi, naši notranji mački pa imajo manjšo možnost, da poberejo katero izmed teh zadev kot jaz ali vi, saj dlje od balkona na pomolijo nosu. Hkrati je veliko večja verjetnost, da boste toksplazmozo dobile od slabo umite zelenjave kot od stika z mačkami, se pa jaz preventivno med nosečnostjo (s težkim srcem) izogibam božanju prostoživečk.

In kljub vsesplošnemu prepričanju, po Julijinem rojstvu niti en izmed najinih mačkonov ni pokazal niti najmanjše želje po nadvladi sveta in zadušitvi novorojenčka v spanju ??‍♀️ Prve mesece so nanjo gledali kot na neko plešasto čudo, razen občasnega ovohavanja jih ni prav nič zanimala, ko pa se je iz nepremičnine spremenila v divjega plazilca pa so naenkrat postali puhaste tarče. Kadarkoli jih je le dohitela (ali reveže presenetila med spanjem), sem ji iz roke vlekla šopke dlak, oni pa so se pridno umikali. Vsakič sem ji z povišanim tonom povedala, da to muce boli, jo umaknila malo stran in pokazala kako se “boža boža”. Dojela ni ne v prvem ne v 500-tem poskusu, 501. pa je ob mojem prigovarjanju le ustavila in počasi, štorasto začela z božanjem, kar še zdaj počne, razen v trenutkih, ko jo je obsedel tisti mini demon in je želela namenoma nagajat. Takrat je splezala k nič hudega slutečemu mačku in ga prav zanalašč pocukala za brke, nato pa zadnjič končno pokasirala prvo prasko. Zakaj sem tako kruta, Špartanska mati, da ob tem rečem končno in ne teleportiram mačke v zavetišče? Ker jih dobro poznam in vem, kako grdo rano lahko pustijo jezni kremplji, Julijino črtico na roki pa sem morala kljub huronskemu tuljenju skoraj iskat z lupo, zato je očitno, da nanjo očitno gledajo kot na sitnega mladiča, posledično pa je dobila samo dolgo izzivano opozorilo (seveda je to odvisno tudi od živali do živali, niso vse tako tolerantne). Juliji pustim, da se v okviru zdrave pameti in pod nadzorom, uči na svojih napakah, samo prigovarjanje, da bo muc hud pač očitno ni bilo dovolj in je morala dobesedno izkusiti na lastni koži. Od takrat se prav previdno postavi zraven in čaka name, pa še potem je ekstra nežna. Ker verjamem, da se da čisto vsakega otroka naučiti vsaj spoštovanja, če že ne ljubezni do živali, jim pa moramo dati zgled, ki mu bodo sledili.

Torej, če vidim večje otroke, ki zunaj brcajo v golobe, mečejo kamne racam ali se brez vprašanja zakadijo v tuje pse me bo čisto vedno prijelo, da bi nekoga okrog ušes – pa ne malega, ampak starše, ki to dopustijo ?

L. ❤️