Bazen misli / Predstavljeno

Zmenek na slepo

Ko sem izvedela, da se bo Juliji pridružil še en član, se je name zgrnilo tisoč črnih scenarijev (kar ste lahko prebrale v blog objavi), predvsem pa me je bilo groza še enega poroda. Pa ne zaradi bolečin, ampak vse nemoči, ki sem jo občutila takrat, občutka otopelosti in čiste izčrpanosti po dolgih urah porodne sobe in nato urgentnem carskem rezu, slabe vesti, ker nisem bila sposobna držati pokonci glave, kaj šele novorojenčka in krivde, ker mi ni uspelo. Prav zato sem si v drugo neizmerno želela roditi naravno, brez sredstev proti bolečinam, kar pa je po hitrem postopku pregnal pogled na številke: zanositev 7 mesecev po urgentnem CR, prvi otrok težak skoraj 3.900g, 16 ur v porodni sobi… nikakor ne pretirano obetavno. Pa vendar je bila ginekologinja dovolj prijazna, da mi je prisluhnila in celo dala na izbiro – lahko poskusimo z VBAC (vaginal birth after ceasarean section) ali se vnaprej dogovorimo za termin carskega reza, ki bo tokrat potekal v spinalni, ne pa splošni anesteziji.

In v tistem trenutku sem se znašla v največji dilemi do tedaj. Naj se odločim za varnejšo rešitev, pri kateri pridem na vnaprej določen datum, kjer me sicer operirajo ter zato dlje okrevam, ampak s tem ne ogrozim sebe in otroka, hkrati pa izgubim možnost tistih dragocenih prvih ur crkljanja, ali pa poskusim VBAC, kjer obstaja velika možnost, da se spet kaj zalomi in povzročim stisko pri dojenčku (po vseh pravilih je drugi otrok večji, tokrat pa še fantek) in s tem tvegam urgentni CR, morda celo hude raztrganine ali še huje, vakum, rupturo maternice…?

Z Jako sva imela okoli tega par hudih sporov, ker sem se mu zdela nora, da sploh razmišljam o naravnem porodu po vsej kalvariji z Julijo, meni pa se nikakor ni zdelo vse tako črno belo. Po drugi strani ga razumem, saj je bil čisto ves čas zraven in gledal moje muke, glavo, ki mi je od izmučenosti omahovala, roke, s katerimi niti nisem imela več moči podpisati soglasja za operacijo in CTG, ki je popadke ure in ure risal v višave, zato se mu je zdelo totalno iracionalno, da bi bil nekdo pripravljen spet tvegati kaj takšnega, mene pa je še kar  vleklo proti opciji B.

Potem pa sem razmišljala… komu se sploh želim dokazat? Sebi ali drugim? Bom kaj manj mama, če se v miru odpeljem v porodnišnico na dogovorjeni carski rez, kot da grem na zmenek na slepo, kjer bom ob dogovorjeni uri spoznala ljubezen svojega življenja? To je operacija, med katero ti razrežejo več plasti tkiva, z rokami šarijo po tvoji notranjosti, nato pa te zakrpajo in v mukah okrevaš še kar nekaj časa, ampak na svetu se še kar najdejo ljudje, ki mislijo, da je to pač lažji izhod, ki si ga izberejo tiste, ki jim je škoda telesa za otroke. Btw, če ste videli “umetnino” moje brazgotine, ste lahko mirni, da temu ni tako 😅

Tokrat sem sama gospodar svojega telesa, ne drugi in sama sem se odločila za ta korak. Ja, sama. Vanj me noben ni prisilil, imela sem možnost izbire, pa sem po mesecih in mesecih razdvojenosti izbrala varnejšo rešitev zase in za otroka. Ker imam to možnost in mi je vseeno, kako na to gledajo vse doule tega sveta, kako se komu zaradi tega zdim lena ali razvajena. Ker sem se zavestno odločila, da jo delim javno in s tem mogoče olajšam slabo vest vsaj še eni ženski, ki se bo znašla v podobnem precepu.

Ker smo vse super mame, samo z različnimi izhodnimi potmi za otroke 😉

 

L. ❤️

 

 

4 komentarji

  • Tjasa
    12. novembra, 2018 at 21:41

    Zivjo.
    Jaz sem imela pri prvi tudi urgentni carski rez. Sicer se nisem prej nic matrala, ker je bil razlog drugacen, in sicer padec utripa pri hcerki (patoloski carski rez). Sama sem imela lokalno anastezijo, saj me zaradi zajtrka niso smeli uspavat. Ker je minilo manj kot 4 ure, je bila moznost, da umes bruham. Ker me niso uspavali so mi dali Laro takoj za poljubckat, potem pa se je z njo 2 uri crkljal ati:)) tudi, ko so me peljali v sobo, so jo takoj pripeljali in mi pomagali, da sva se malo pocrkljali. Jaz sem sicer v drugo rodila naravno (med hcerkama je 20 mesecev razlike), vendar sem tudi celo nosecnost razmisljala, ce bi prosila, da mi naredijo carski rez. Naj te ne skrbi, da si kaj manj mama ali karkoli v tej smeri. V teh casih, ko so te posegi varni, ko so na razpolago protibolecinske stvari, vse to je z razlogom. Moja Lara bi leta nazaj lahko umrla, danes je nagajiva 3 letnica. Ne matraj se, da bi komu kaj “dokazovala”. Ne postavljaj na kocko svojega, in otrokovega, zivljenja. Ljudje, ki so skodozeljni bojo nasli kost za glodat, pa naj bo to carski rez ali naravni porod. Odlocitev je prava, saj je tvoja;))

    Ps: kaksne inekcije si si morala dajati v trebuh? Meni niso nic dajali ne v porodnisnici, ne za domov.

    Odgovori
    • admin
      12. novembra, 2018 at 22:13

      Bravo za oba poroda – sploh pa za uspešno izpeljan drugi! 🙌🏻 Meni so dali Fragmin injekcije proti strjevanju krvi, baje je to standardna zadeva?

      Odgovori
  • Maja
    13. novembra, 2018 at 11:14

    Obozujem tvoj blog. Kako poves vse neposredno. Iskreno? Jaz sem tak zajec, da sem ze v prvo preklicala vse ginekologe in porodnicarje, da bi si ja zrihtala carski rez. Brigalo me je kaj si kdo misli. Jaz si nisem zelela naravnega poroda in vseh bolecin in vsega kar sodi zraven, ker me je bilo tako strah. In eto, dozivela naravni porod v najhujsi mozni obliki. Tako da sem okrevala skoraj tam-tam s puncami s carskim rezom. Tako da… Glavo gor. Doule pa? Ajoj. Sem spoznala dve. No words needed 🙂

    Odgovori
    • admin
      14. novembra, 2018 at 10:25

      Joj, hvala ❤️ Meni pa ta naravni porod, iskreno, še zdaj ne da miru. Pa ne iz kakšnih hipi vzgibov, ampak izključno zato, ker sem mela prvič težave z mlekom, navezovanjem stika zaradi zadetosti od vseh možnih zdravil pa še nasploh slabo izkušnjo… ampak sem se nekako sprijaznila, da mi zaenkrat pač ni namenjeno 🤷🏼‍♀️

      Odgovori

Oddajte komentar

To spletno mesto uporablja Akismet za zmanjšanje neželene pošte. Preberite, kako se obdelujejo vaši komentarji .