Zmenek na slepo

Ko sem izvedela, da se bo Juliji pridružil še en član, se je name zgrnilo tisoč črnih scenarijev (kar ste lahko prebrale v blog objavi), predvsem pa me je bilo groza še enega poroda. Pa ne zaradi bolečin, ampak vse nemoči, ki sem jo občutila takrat, občutka otopelosti in čiste izčrpanosti po dolgih urah porodne sobe in nato urgentnem carskem rezu, slabe vesti, ker nisem bila sposobna držati pokonci glave, kaj šele novorojenčka in krivde, ker mi ni uspelo. Prav zato sem si v drugo neizmerno želela roditi naravno, brez sredstev proti bolečinam, kar pa je po hitrem postopku pregnal pogled na številke: zanositev 7 mesecev po urgentnem CR, prvi otrok težak skoraj 3.900g, 16 ur v porodni sobi… nikakor ne pretirano obetavno. Pa vendar je bila ginekologinja dovolj prijazna, da mi je prisluhnila in celo dala na izbiro – lahko poskusimo z VBAC (vaginal birth after ceasarean section) ali se vnaprej dogovorimo za termin carskega reza, ki bo tokrat potekal v spinalni, ne pa splošni anesteziji.

In v tistem trenutku sem se znašla v največji dilemi do tedaj. Naj se odločim za varnejšo rešitev, pri kateri pridem na vnaprej določen datum, kjer me sicer operirajo ter zato dlje okrevam, ampak s tem ne ogrozim sebe in otroka, hkrati pa izgubim možnost tistih dragocenih prvih ur crkljanja, ali pa poskusim VBAC, kjer obstaja velika možnost, da se spet kaj zalomi in povzročim stisko pri dojenčku (po vseh pravilih je drugi otrok večji, tokrat pa še fantek) in s tem tvegam urgentni CR, morda celo hude raztrganine ali še huje, vakum, rupturo maternice…?

Z Jako sva imela okoli tega par hudih sporov, ker sem se mu zdela nora, da sploh razmišljam o naravnem porodu po vsej kalvariji z Julijo, meni pa se nikakor ni zdelo vse tako črno belo. Po drugi strani ga razumem, saj je bil čisto ves čas zraven in gledal moje muke, glavo, ki mi je od izmučenosti omahovala, roke, s katerimi niti nisem imela več moči podpisati soglasja za operacijo in CTG, ki je popadke ure in ure risal v višave, zato se mu je zdelo totalno iracionalno, da bi bil nekdo pripravljen spet tvegati kaj takšnega, mene pa je še kar  vleklo proti opciji B.

Potem pa sem razmišljala… komu se sploh želim dokazat? Sebi ali drugim? Bom kaj manj mama, če se v miru odpeljem v porodnišnico na dogovorjeni carski rez, kot da grem na zmenek na slepo, kjer bom ob dogovorjeni uri spoznala ljubezen svojega življenja? To je operacija, med katero ti razrežejo več plasti tkiva, z rokami šarijo po tvoji notranjosti, nato pa te zakrpajo in v mukah okrevaš še kar nekaj časa, ampak na svetu se še kar najdejo ljudje, ki mislijo, da je to pač lažji izhod, ki si ga izberejo tiste, ki jim je škoda telesa za otroke. Btw, če ste videli “umetnino” moje brazgotine, ste lahko mirni, da temu ni tako ?

Tokrat sem sama gospodar svojega telesa, ne drugi in sama sem se odločila za ta korak. Ja, sama. Vanj me noben ni prisilil, imela sem možnost izbire, pa sem po mesecih in mesecih razdvojenosti izbrala varnejšo rešitev zase in za otroka. Ker imam to možnost in mi je vseeno, kako na to gledajo vse doule tega sveta, kako se komu zaradi tega zdim lena ali razvajena. Ker sem se zavestno odločila, da jo delim javno in s tem mogoče olajšam slabo vest vsaj še eni ženski, ki se bo znašla v podobnem precepu.

Ker smo vse super mame, samo z različnimi izhodnimi potmi za otroke ?

L. ❤️