Živjo! Sem Lara.

Pasja, mačja in Julijina mama (ni nujno v tem vrstnem redu), Jakatova bodoča žena, obsedena s samorogi, vsem kar je roza in Dunkin’ Donutsi. Zbiram mehčalce, ne maram puloverjev ki pikajo, sezama, gomazečih zadev in nepospravljenega hladilnika.

Kljub temu, da sem končno začela razumet penzioniste, ki so vedno noro zaposleni, čeprav ne hodijo v službo, sem se odločila delit svoje misli z vami. Torej vsemi znanci in neznanci iz socialnih omrežij, tistimi, ki sem vam všeč in tistimi, ki vam nisem (pa boste vseeno brali, da boste lahko potem komentirali kako brezveze je vse skupaj 😉 ), kljub nešteto pomislekom v smislu who cares. Zadnje čase sem dobila kup komentarjev, da pri meni deluje, kot da je najlažja stvar na svetu imeti otroka, kako gre pri nas brez problemov… če bi bila naša življenja pol tako blesteča, kot jih ljudje prikazujemo na družbenih omrežjih, bi po svetu hodile same Stepfordske žene in moj cilj je, da vam vsaj približam našo realnost. Tako, kjer sedim doma na kavču s par dni neumitimi lasmi, v razvlečeni trenirki, polni mačjih dlak, gledam Instagram fotke ljudi, ki imajo na sebi obleke v vrednosti manjšega avta in uživajo na plaži v St.Tropezu, medtem ko molim, da se elektronska varuška ne oglasi in bom lahko v miru spila kavo. Ker vem, kako je biti na takšni plaži in kako je to gledati iz kavča, in čeprav se moram ob prebliskih zdrave slovenske fovšije na to opomit, tega kar imam ne bi več zamenjala za nič na svetu. Čeprav imam kdaj dan, ko bi najraje obrila mačke, da ne bi več puščale dlak po stanovanju, Jakata teleportirala na Mars, Julijo pa spustila v divjino da bi jo vzgajali volkovi (ne klicat socialne), si brez njih ne morem predstavljat več niti dneva in ravno to je ok. Da vemo, da so naša življenja popolna kljub temu.