Oliverjeva porodna zgodba se je dejansko začela že dosti pred dnevom D, vsaj mesec prej, ko me je moja ginekologinja obvestila, da z 28.7. odhaja na dopust. Moj PDP je bil sicer šele sredi avgusta, ampak glede na pretekle izkušnje s prezgodnjimi porodi in velikimi otroci sem točno vedela, da po vsej verjetnosti Bebe avgusta ne bo več dočakal v hotelu mama, zato sem ji na pol v šali, na pol zares suvereno zatrdila, da pridem rodit do takrat. Ker sem se tako zmenila z dojenčkom!
Že vse od nedelje, 25. sem čutila precej močne popadke, ki pa so s časom izzveneli, jaz pa sem tokrat RES želela prit v porodnišnico praktično samo na iztis, zato sem jih samo predihala in odmislila. Naslednji dan sem imela tako ali tako planiran redni CTG v Postojni in nekako sem čutila, da to še ni najin čas. Zjutraj sva se s kolegico, ki je imela rok malo pred mano in sva se skupaj vozili na preglede usedli v avto in odpeljali proti porodnišnici. Ko so me priklopili na CTG sem babici povedala, da sicer čutim nekaj, ampak da ni hujšega, nato pa je za nekaj minut odšla iz sobe. Ko se je vrnila je samo ošinila tisti list in gore, ki so se risale na njem: “ne recite, da ste VI vozila do sem? Kako sploh lahko še sedite s takimi popadki?!” Pregled je pokazal, da sem odprta šele 2cm in kljub temu, da so mi ponudili, da kar počakam na oddelku, sem se odločila, da v miru počakat domov. “Ma veste, danes mamo še nosečniško slikanje, lahko grem rodit šele po 21h, prej nimam časa!” 🤣
In tako sem se usedla v avto in odpeljala domov. Vmes nama je skoraj zmanjkalo bencina, ker sva obtičali v gneči zaradi nesreče in samo molila sem, da ne bom rabila s popadki odpešačit po odstavnem pasu po kanglico na prvo bencinsko! Uspešno sva se prebili domov, jaz pa sem se odpeljala še po venčke za slikanje in pripravila zadnje malenkosti v torbi za porodnišnico. Zvečer smo se dobili z Ines na bližnjem polju, pofotkali (vmes sem podihala popadke, ki so bili takrat na cca 7 minut) in ko sva dala otroka spat sem jima povedala, da verjetno že naslednji dan končno dobita tako težko pričakovanega bratca ali sestrico 🤍
Po tem se se odpravila pod tuš, zvalila v posteljo ter štopala. In kar naenkrat, kot da bi Bebe vedel, da sem opravila vse, kar sem si zadala, so se začeli redni popadki na 2 minuti. Showtime! Ker je bila ura 1 zjutraj, so bile ceste čisto prazne in tako sva se na srečo izognila potencialni gneči, ki je v teh poletnih mesecih na Primorki praktično pravilo. Takoj so me priklopili na CTG ki je pokazal redne, močne popadke na dve minuti, odprta pa sem bila še vedno samo 2 cm. Haloo, kako 2cm, če pa že cel dan sopiham kot buldog na vročini?! Kljub temu so me zaradi intenzitete poslali direktno v porodno sobo. Hkrati sem še ugotovila, da se je moj perfektni plan, kako bom rodila v vodi, izjalovil zaradi papirologije – ker sem bila toliko pred rokom še nisem imela opravljenih vseh testov in tako sem pač morala preiti na plan B, kar me je v tistem trenutku precej vrglo iz tira. 9 mesecev priprav je splavalo po vodi, ampak vse skupaj se je nato odvijalo tako hitro in intenzivno, da niti nisem imela časa za razmišljanje. Rodila sem dvakrat prej, prvič se je sicer končalo z urgentnim CR, ampak sem prišla do iztisa, drugič pa rodila naravno, tako da sem imela občutek da vem, kaj lahko pričakujem s popadki ampak tole… tole je bilo pa izvenserijsko. Baje je to pogosto pri tretjem porodu, toda tokrat so popadki boleli, kot da bi mi nekdo pri živem telesu trgal ven maternico – so bili pa več kot efektivni. V dobri uri in pol so iz tistih švohcenih 2 naredili 10 cm in tako je bil malo čez tretjo uro zjutraj čas za akcijo! Par potiskov, pa bo detece zunaj!!
Le da se je tukaj zataknilo – dobesedno. Bolj kot sem potiskala, manj se je dojenček premikal naprej. Babica me je prestavljala iz boka na bok, na vse štiri, spet nazaj na hrbet… glavica je bila postavljena prečno in otrok se ni mogel lepo spustiti v porodni kanal. Kmalu sta prišli na pomoč še dve babici, ki sta se ob vsakem popadku z vso močjo vrgli na trebuh in nama s tem poskušali pomagat, tretja pa je spodaj poskušala usmerjati vse skupaj v pravo smer, vendar neuspešno. Za tem je v sobo vstopila zdravnica in mi z nežnim glasom rekla, da je verjetno čas za carski rez. NE! V tistem trenutku sem doživela Deja Vu Julijinega poroda in oblile so me solze. Ne. Ni šans, tokrat mi bo uspelo, boste videli, da mi bo! Samo dajte mi čas, samo čas rabim, obljubim! Jokala sem kot dež in ne prav rada, vendar se me je le usmilila. “Ampak le dokler bo CTG ok! Poskusimo še pol ure, potem pa vakum ali CR!”
V tistem trenutku sem bila tako fokusirana, da bi verjetno lahko samo z mislimi premaknila celo goro. Zbrala sem še zadnje atome moči in v tistem, ko je ena izmed babic v rokah že držala kapico za vakum, je druga zakričala “vidim jo, vidim glavico, zdaj pa RES VSE OD SEBE, PRITISNITE!!!”
Uspelo mi je – in to brez enega samega šiva, samo s popolnoma popokanimi kapilarami v očeh od ur naporov 💪🏻
Slišim jok, slišim Jakatov “Kaj je? Je fantek? Je punčka??”
In v trenutku, ko dobim v naročje najbolj dišečo, mehko kepo na svetu, zaslišim babico “fantka imate”
Živjo Oliver. Dobrodošel na svetu ❤️
27.7.2021 ob 5.40 / 3210g in 53cm
Ni komentarjev