Kdo vrti svet? Ženske!

V duhu včerajšnjega Dneva žena, sem razmišljala o vlogi žensk v modernem svetu. Vendar moje misli (tokrat) niso odtavale k iranskim ženam, ki so še vedno žrtve zločinov iz časti, niti k afriškim deklicam, ki še vedno trpijo obrezovanje v imenu “tradicije”.

Vse bolj in bolj zanimiva mi postaja vloga sodobnih, močnih in nedvisnih dam, katere se počasi in vztrajno prebijajo na vodilne položaje, ob tem pa sta postala spola popolnoma zabrisana, če ne celo obrnjena. Na vsakem koraku srečujem podepilirane 20-in-nekaj-letne moške, ki se naokrog sprehajajo v hipsterskem outfitu, ki jim ga je prejšnji večer skrbno pripravila mama, mimo njih pa hitijo ženske z Bluetooh slušalkami, ki med drvenjem po opravkih ravno nadirajo svoje podrejene. Ženske, ob katerih bi naše predhodnice, ki so zažigale modrčke in nam z entuziazmom izborile pravice delale stoječe ovacije.

Hkrati pa me žalosti dejstvo (in s tem bom pljunila v lastno skledo), da smo začele ženske to emancipacijo izkoriščati in z njo celo manipulirati. Besedna zveza “spolno nadlegovanje” je postala sinonim za vsako hupanje mimovozečega avtomobila, sodelavčevo pohvalo krila ali pijanega bukslja, ki bulji v dekolte mladenke sredi diskoteke, s tem pa banalizira dejanske žrtve spolnega nasilja. Ko se za delovno mesto potegujeta enako kvalificirana moški in ženska, bo le to dobila ženska, če ne je to diskriminacija. Če ženska rojeva otroke kot po tekočem traku že tako dolgo, da se sploh ne spomni službenega logotipa, je delodajalec ne sme odpustiti in lahko le mirno čaka, kdaj se bo proizvodnja zaključila, da bo šla po možnosti dalje na bolniško.

Želimo si biti enakopravne, hkrati pa bi rade, da nam odpirajo vrata, odnašajo smeti in z bormašino vrtajo luknje v stene. Ko slišimo ropot sredi noči, pošljemo moške, oborožene z lopatko za palačinke v lov za morebitnim vlomilcem. Ko se v kotu spalnice znajde oče vseh pajkov, pošljemo na misijo moške (a bo že kdo poklical Društvo za zaščito živali?). Jasno imamo naštudirane pravice, malo manj pa dolžnosti. Ko se določa skrbništvo, bo le to skorajda avtomatično pripadlo materi, tudi če je le ta popolnoma nesposobna vzgoje glinastega goloba, kaj šele živega bitja in takrat vse kimamo, da je to popolnoma normalno, mama je le ena sama. Seveda je mama pomebmbnejša kot oče, ne? V tem trenutku pa naša načela o enakopravnosti pogorijo na celi črti. Si predstavljate, da bi sodišče tudi v ostalih primerih presojalo na podlagi spola? Na glavi bi imeli vsa društva za človekove pravice, zastave pa bi ljudje uporabljali namesto bakelj.

Drage dame, če se sprašujete, kam so šli vsi gentlemani – niso izumrli, samo umaknili so se nam, ker smo prevzele vajeti in želele dokazati, da smo tudi to lahko same 😉

P.S.:  Ta tekst nikakor ni namenjen izpodbijanju vrednosti žensk, poznam ogromno izjemnih dam, ki me vsak dan navdajajo s ponosom in moja največja želja je, da bo Julija čez leta rekla, da je njena največja vzornica mama. Prav zato skušam zbalansirati med delom, ki sem ga mimogrede opravljala že iz intenzivne nege Ljubljanske porodnišnice, čistim stanovanjem, kuhanimi obroki, sprehajanjem psa ter hkrati opravljati svojo prvotno funkcijo – mame in žene. Ker se na koncu ne bomo spomnile svojih hlačnih kostimov in zneska, ki smo ga zaslužile med dokazovanjem, da zmoremo prav toliko kot moški, temveč trenutkov z družino.

Do naslednjič,

L. <3