Ko ima celo slab dan slab dan

Veš tisto, ko ti gre naenkrat VSE narobe? Namesto sončnih žarkov te prebudi jok, ugotoviš, da imaš strgane zadnje najlonke, vreme pa napoveduje začetek apokalipse.

Z Julijo že od novega leta hodiva na plavalni tečaj v klub Breza (vem, dolžna sem vam objavo na to temo!), ki se začenja vsak ponedeljek ob 12.30 uri in traja do cca 14h. Ponavadi to izvedeva tako, da jo po prvem jutranjem dremežu napakiram v avto, nato pa vozičkava po Tivoliju toliko časa, da se zbudi pravzaprav šele tik pred bazenom ter se s tem izogneva slabi volji in ihti, ki neizogibno sledi njeni zaspanosti, tokrat pa jo je zaradi mojih obveznosti v pisarni do tja dostavila kar babica.

Začeli sva super, navdušeno se je kotalila med preoblačenjem, se smejala med razgibavanjem in prvih 10 minut celo čofotala v bazenu – vse do prelomnega trenutka, ko se je gospa odločila, da to ni več zanjo. V sekundi in pol smo prešli od razigranega dojenčka do nečesa, kar je delovalo, kot da se poteguje za glavno vlogo v Eksorcistu, zalegla ni nobena kanglica, lonček ali pa nežno prigovarjanje. Tako sva se usedli na rob bazena in počakali, da prva ihta mine, nato pa spravili k poskusu številka 2, ki se je seveda izkazal kot usodna napaka. Medtem, ko so ostali dojenčki mirno trenirali potapljanje,  z mamicami plavali mimo, se je Julija drla na vsa pljuča (lahko si predstavljate, kako je odmevalo) zato sem jo med pomilujočimi pogledi in rdeča v lica na hitro popokala pod tuš in odnesla v garderobo. Spala je, lačna ni, dere se kljub temu, da jo nosim, ji ponujam dudo, kažem igračke… če rečem, da sem bila na robu obupa je to veliko preblago. Ko sem skozi vrata poslušala veselje ostalih, pridnih otrok, sem se počutila kot najslabša mama sveta, taka, ki ne zna umiriti niti izpada 6 mesečnice, v mislih pa se mi je že vrtel film sebe, kako se obupano prebijam skozi lokalno trgovino, za gležnje pa se me drži histerična 3 letnica in kriči, da hoče bombone. Ni in ni se potolažila, ne glede na moje klavrne poskuse; V nekem trenutku me je dejansko prijelo, da bi jo stresla, samo da bi se za trenutek ustavila, zadihala, mi pustila, da jo pomirim… hkrati sem se zaradi te misli počutila še bolj grozno, ona pa je moj brezup zavohala kot sledni pes in tako sem vse skupaj le še poslabšala. Iz torbe sem potegnila telefon, da bi potožila Jaku, namesto tega pa me je pričakal šefov mail, kako je bil del projekta opravljen v nasprotju z njegovimi pričakovanji in v tistem trenutku je bila mera polna, vsega je bilo enostavno preveč za ta dan. Julija je, že vsa vijolična v glavo, kričala na ves glas, jaz pa sem se usedla na tla garderobe in zjokala od nemoči. Dovolila sem si 3 minute smiljenja sami sebi in predajanja obupu, nato pa obrisala solze, napakirala Julijo v avto in se odpeljala iz parkirišča. Ker je kričanje na prvem semaforju že potihnilo, sem pogledala v retrovizor in zagledala spokojen speč obrazek, ki so ga izdale le še sledi solz. Očitno so jo prihajajoči zobje, bazen in toliko dogajanja tako izčrpali, da je enostavno rabila dodaten spanec, kar se je odrazilo pri najinem rahlem živčnem zlomu. Ko sva prišli domov sicer še vedno ni bila čisto prava, vsekakor pa smo normalno preživeli preostanek dneva, pa tudi celo noč je pridno prespala v svoji sobici.

Danes je nov dan, obe sva spočiti, pripravljeni na obisk Zobne vile, včerajšnjim dogodkom pa se celo že lahko nasmejim. Vesela sem, da me obdajajo ljudje, ki so mi dali vedeti, da se to ne dogaja samo meni in da nisem sama v trenutkih, ko sem to najbolj potrebovala in zato to misel predajam tudi vam, drage moje. Niste same, čisto vse imamo kdaj tak trenutek – od navidez nezmotljivih mam, ki stojijo za perfektnimi Instagram profili, pa do Marjete iz Zgornje Kungote 🙂 Dovolite si ga, nato pa zavihajte rokave, preklopite v supermama-verzijo in spravite zadeve v red 😉