Moj prvi spomin na Barbie sega tako daleč, da je pravzaprav čisto zamegljen. In če sem čisto iskrena, niti ni bila bistvo popularna Barbie lutka, ampak konj, ki je prišel z njo v kompletu in za katerega sem mami prosila več mesecev (ok, roko na srce verjetno ni bilo tako dolgo, ampak saj veste, kako se vlečeee čas ko nekaj komaj čakaš? ?)
Bil je čudovit, bel z mavrično grivo, predvsem pa vem, da za takratne razmere resnično drag, zato so mi zabičali, naj se lepo pazljivo igram. In kaj sem naredila še isti dan? Vzela sem škarje, njegovo veličastno grivo postrigla na balin, potem pa mu s flomastri porisala trup. Verjetno ne rabim poudarjat, kako zelo srečni so bili starši, ko so pod mojo posteljo našli skritega pobritega, potetiviranega lipicanca? ?
Predvsem vem, da mi je Barbie vedno predstavljala nek ideal – ne samo zato, ker je imela popolne proporce, lase, kot tiste tete iz reklame za trivremenski Taft in bleščeče bele zobe, ampak predvsem, ker je bila lahko karkoli! Veterinarka, morska deklica, dobra vila, odvetnica, vrtnarka… poosebljala je vse, kar si lahko predstavlja domišlija štoraste 10 letnice z očali debeline pepelnika, zobnim aparatom in frizuro, potriženo na kalup kahle. Lahko je bila lepa in uspešna, hkrati pa je s Kenom živela v popolnem dvorcu in kasneje, ko sem odrasla sem razmišljala, kakšno sporočilo s tem pošiljamo svojim otrokom? Jim s tem nabijamo komplekse, da morajo biti idealne ženske, s pasom kot zobotrebec in vedno popolnim outfitom?
Meni se zdi ravno obratno, pokažemo jim, da so lahko karkoli! Z njeno pomočjo si je tista piflarska, osamljena 10 letnica upala sanjati in se kasneje morda ravno zato sprehajala po modni pisti v Monaku, našla svojega Kena in danes kupuje hiško – namesto potetoviranega konja pa ima pač kup mačk ?
L. ❤️
*objava je nastala v sodelovanju s podjetjem Mattel*
Ni komentarjev