Slovenske sanje: krediti in kosilnice

Če niste ravno te dni stisnile “follow” na mojem Instagramu, ste zagotovo zasledile, da z Jakom pospešeno iščeva hiško. Trenutno živimo v lastniškem trosobnem stanovanju, ki meri cca 90m2 in zraven obsega še atrij in teraso. Super, ne? Se strinjam, imava pa dve manjši težavici: (nekoč) planirava tri otroke in ker se je poteza, da po nekaj mesecih spanja z nama omogočiva Juliji mir med nočnim počitkom več kot obrestovala, želiva enako tudi pri sinčku, torej potrebujeva več sobic. To vsekakor niso krizni razlogi za takojšnjo selitev, vem, da se marsikatera družina stiska tudi na veliko manjši kvadraturi, pa vendar se nama je po premisleku vseeno zdelo nesmiselno odlašati. Obrestne mere so zaenkrat še dokaj nizke, cene nepremičnin pa rekordne, kar je po eni strani plus zaradi prodaje stanovanja, po drugi pa veeeelik minus zaradi številk, ki plešejo pred nama vsakokrat, ko odpreva nov oglas za hišo.

Karkoli mi je všeč je seveda tako drago, da se vprašam, če pride v kompletu z nepremičnino še butler za vzdrževanje, normalne cene pa so zraven tistih, v katerih se nikakor ne vidim do konca življenja. In ker hišo kupuješ za vedno sem mnenja, da mora biti zate res sanjska. Torej sta edini opciji A) da se zakreditiraš tja nekje do penzije (če imaš srečo, drugače še dlje) ali B) da si rojen pod srečno zvezdo in imaš bogate starše, ki kar delijo denar. Verjetno ne rabim poudarjati, da ne spadava pod slednjo, ne? ?

Ko pregledujeva in usklajujeva številke prideva do mesečnih obrokov, ob katerih zašvicaš samo, ko jih pogledaš na papirju, kaj šele da imaš zanje trajnik, hkrati pa razmišljaš, koliko ledvic družinskih članov bi moral prodati na črnem trgu, če slučajno izgubiš službo. Ampak ker živimo v Sloveniji, kjer smo vzgojeni tako, da je ultimativni dosežek to, da imaš nekoč svojo zelenico s tisto svinjsko drago samosprehajalno kosilnico, pač pogoltneš cmok in se sprehodiš do oddelka za kredite – kjer te slečejo do gat in pregledajo bolj kot tipa z ukradenim Golfom na carini, preden sploh odobrijo znesek, ki ga v teh 25 letih seveda krepko preplačaš.

Ampak da ne bo vse samo jamranje, pri vsem skupaj definitivno obstaja nekaj plusov, zaradi katerih je to sploh vredno živcev. Prvi je ta, da nama je delno pripravljen priskočiti na pomoč Jakov oči, brez katerega nikakor ne bi mogla počasi prodajati obstoječega stanovanja, ampak bi ga morala dati na hitro in verjetno pod ceno, drugi pa je seveda sama misel na to, da si nekaj ustvaril, da je čisto tvoje. Da se lahko zjutraj s kavo v rokah usedeš na svojo zelenico (spotoma še brcneš tisto blesavo kosilnico, ki je medtem že crknila) in ugotoviš, da se ti nikamor ne ljubi, ker je doma pač najlepše ?

L. ❤️

P.S.: hiše še kar nimava ?